Vprašanj okrog zvoka in zvočne reprodukcije je verjetno prav toliko, kot je bilo izdelanih samih zvočnikov, tj. nešteto. Ogromno strokovnjakov se je trudilo odgovoriti nanje, vendar je dojemanje zvoka in njegov pomen za posameznika tako specifična in osebna stvar, da se vprašanja kar vrstijo.

Elektrodinamični zvočnik, v tuji literaturi imenovan – moving coil speaker – zvočnik s premičnim navitjem, se največkrat uporablja v zvočnih sistemih in zato sem mu namenil svojo pozornost. Elektrodinamični zvočnik se vse od svojega nastanka, ki sega v leto 1925, pa do danes ni bistveno spremenil, posodobili so se le materiali in tehnologije za njegovo izdelavo.

V osnovi je zvočnik sestavljen?

Iz košare – ohišja, zg. vodila, sp. vodila (centrirni obroč), membrane, kape – tuljave z navitjem, stalnega magneta, magnetovih polov iz mehkega železa in trna, ki povezuje pola v režo.

Iz tehničnega stališča je ta naprava povsem raziskana, definirana in standardizirana.

Boljši proizvajalci se zato trudijo podati čimveč koristnih tehničnih podatkov in meritev ter napotkov za uporabo, da bi si s tem zagotovili pravilno in kvalitetno uporabo njihovega izdelka in posredno tudi zadovoljstvo kupca. Razvoj in raziskave posameznih inštitucij se sproti prenašajo v proizvodnjo tako, da si novosti zelo hitro sledijo, vendar moram priznati, da je velik del le-teh posvečen predvsem estetiki izdelka in njegovi ceni, ki naj bi bila v tej silni proizvajalski konkurenci čim ugodnejša.

Njegova namembnost

Služi pretvarjanju ojačanih električnih signalov v mehanske – v zvok. Svoj namen doseže šele, ko je vgrajen v primerno ohišje, s katerim tvori celoto, ki ji pravimo zvočni sistem, in je priključen na izvor električnega signala. Ločimo jih še po funkciji, ki jo v sistemu opravljajo:

1. A. Širokopasovni zvočnik – reproducira zvok od najnižjih do najvišjih frekvenc.
2. B. Visokotonski zvočnik – reproducira zvok višjih frekvenc.
3. C. Srednjetonski zvočnik – reproducira zvok v srednjem slišnem spektru.
4. D. Basovski zvočnik – reproducira zvok nižjih frekvenc.
5. E. Subbasovski zvočnik – za reprodukcijo najnižjih frekvenc.

Zvočni sistem

Za čim kvalitetnejše predvajanje, ob relativno sprejemljivi ceni, se različni, vendar med seboj skrbno izbrani zvočniki, povežejo preko zvočnega filtra – kretnice – in vgradijo v sistem. Tako ločujemo dvo- in tripasovne zvočne sisteme, ki pa se po izvedbi ohišja, tj. zvočne skrinje, naprej ločijo v:

1. Zaprte – kompresijske, kjer volumen zraka v skrinji deluje kot blažilec in preprečuje pretirano iznihavanje basovskega zvočnika.
2. Basrefleksne – kjer se koristno uporabi fazni zamik zvoka z druge strani membrane basovskega zvočnika, ki se ga preko natančno uglašene cevi postavi v fazo s poslušano stranjo.
3. Transmisijske – zvočni labirint, kjer zasnova skrinje temelji na dolgi cevi, tj. pipi, ki je nameščena na zadnjo stran zvočnika in je na koncu odprta. Če prilagodimo dolžino cevi na ½ valovne dolžine zvoka, ki se prenaša, dobimo kot pri refleksnih skrinjah na koncu pipe zvok v fazi s poslušano stranjo zvočnika, vendar znatno ojačan.V primeru prilagoditve dolžine cevi na ¼ valovne dolžine resonančne frekvence zvočnika pa se pipa obnaša kot antiresonator.
4. Zvočne lijake ali troblje – ta oblika skrinje služi za prilagoditev zvočnika na odprt prostor in je odličen akustični transformator. Ker zrak za nizko frekvenco predstavlja zelo nizko impedanco, se lijak uporablja kot prilagoditev le-te na visoko impedanco zvočnika. Tako se doseže prenos zvočne energije z večjim izkoristkom.