Opisane nastavitve so obvezne! Programiranje poženemo s pritiskom na elektronsko tipko Program. Če se bo čez približno deset sekund nekje izpisalo Success (uspešno), vemo, da smo delo dobro opravili (o čemer ne gre dvomiti), in mikrokontroler lahko brez skrbi prispajkamo na tiskanimo.

S tem smo nekako izčrpali temo poglavja. Vendar si avtor dovoljuje še poziv o varovanju elektronike pred uničujočimi vplivi elektrostatične elektrike. Pri delu uporabljajte osebno ozemljitveno zapestnico! Alarmna naprava ima dolgo življensko dobo in prav škoda bi bilo, da “virus”, ki ga vgradimo vanjo z malomarnim odnosom do zaščitne problematike, spravi na kolena izdelek po 9 do 36 mesecih (tako vsaj trdi strokovna literatura!).

Pa še nekaj. Izgotovljeno tiskano vezje očistimo z alkoholom in ga zaščitimo z lakom iz pršilke. Ali povedano drugače: na vezju ne pustite svojega “podpisa”. Poenostavljena izvedba alarmne naprave

Rele (in pripadajoče krmilne in zaščitne elemente) vstavimo le, če nameravamo povezati alarmno napravo s sistemom za prikrito alarmiranje. Jasno, da o tem ne bomo napisali javne razprave.

Naslednja poenostavitev se ponuja v opustitvi mikrostikala S2. Poteza je smiselna, ker alarm v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko vlomilec vstopi s pomočjo “buldožerja”, sproži mikrostikalo, katerega vzvod počiva na zapahu ključavnice. Stikalo S2 lahko opustimo le, če na tiskanino vstavimo mostiček (vežemo vhod GP2 na 0 V).

Zahtevnejša izvedba alarmne naprave

Omenili smo, da stikalo S2 namestimo na podboj. S tem uspešno nadziramo le zgornji del vrat. Če pa želimo v kali zatreti vsako najmanjše “otipavanje” vrat, potem podvojimo S2 še na spodnjem robu vrat. Obe stikali vežemo zaporedno na predvideni priključek na tiskanini.

Pod tem naslovom omenimo še priključitev tokokroga za prikrito alarmiranje. Relejski kontakt a1 vežemo na vhod naprave, ki služi za prikrito alarmiranje. To je lahko vsaka ustrezno podprta profesionalna protivlomna naprava. Tedaj bomo morali delovati tudi v skladu z navodili njenega izdelovalca.

Omenimo, da se tokokrog a1 releja A prekine le nekaj milisekund po zaznavi alarma. Vlomilec nima niti teoretičnih možnosti, da bi v tako kratkem času onemogočil (našo) protivlomno alarmno napravo.

Programska oprema

Je mnogo bolj preprosta, kot morda daje vtis ob delovanju alarmne naprave. V osnovi program neprestano teži v SLEEP mode, saj se le na ta način lahko približamo smelo zastavljenemu načrtu glede avtonomnosti napajanja. Mikrokontroler lahko “prebudi” le sprememba na GPIO-vhodih, torej preklop mikrostikal S1 ali S2 in seveda pritisk na (reset) tipko. Kadarkoli se program zažene z lokacije, ki jo določa reset vektor, preveri položaje stikal in tipke ter pomnilniške lokacije (ZE), ki nakazuje, ali gre za novo, še ne obdelano alarmno proženje. Glede na stanje skoči v ustrezajočo časovno rutino (ALARM, OPOZORI, POTRDI, OBVESTI), ki nadzira piskalo, rele ali/in svetlečo diodo. Po določenem času se vrne v mirovanje. Vse povedano še najlepše prikaže diagram potekov.

Najmočnejšo vlogo ima reset tipka. Z njo nasilno prekinemo tudi obravnavo alarma ali opozorila, hkrati pa vrnemo napravo v izhodiščno pripravljenost. Alarm je druga najpomembnejša procedura (o njegovem delovanju smo govorili že zgoraj). To pomeni, da prekine tudi opozorilno proceduro (sproži ga premik mikrostikala S2) takoj, ko je izpolnjen pogoj za alarm (tj. preklop mikrostikala S1).

Program poskrbi, da se naprava ne oglaša, če je mikrostikalo S1 v položaju odklenjeno, kar pomeni, da vrata tedaj “neslišno” odpiramo in zapiramo (čeprav se mikrostikalo S2 neprestano preklaplja).

Na tem mestu omenimo zanimiv podatek, ki morda kaže na hrošča v PIC 16C509. Do zaključka redakcije od Microchipa še ni odgovora na vprašanje, zakaj wake-up mehanizem ne deluje, če je vhod GP0 na potencialu Vss.

Preizkus delovanja elektronike

Bateriji namestimo v ohišje potem, ko smo trdno prepričani v pravilnost opravljenega dela. Vezje ni posebej zavarovano pred napačno polariteto napajanja, ker sama mehanska izvedba ležišč baterij jasno nakazuje, kako je stvar potrebno pravilno izvesti. Ogromni večini ljudi to zadostuje, da ne raziskujejo v neznano. Tokovna poraba “živega” vezja je reda 10 mA. V mirovanju ne preseže 200 nA. Funkcionalno delovanje elektronike preizkusimo s preklapljanjem obeh mikrostikal. Zvočni nivo alarma, periodo in frekvenco piska preverimo kajpak po posluhu. Ta je seveda odvisen od dejanja, ki ga napoveduje.