Piskač se oglasi s tremi kratkimi piski, ko elektronika potrdi uspešno zaklenitev vrat. Če pri tem stikalo S2 ni v pričakovanem položaju, bomo to dejstvo spoznali po daljšem prekinjajočem, a odrezavim piskanju. Odziv je enak kot v primeru, ko bo vlomilec začel z otipavanjem vrat. Alarm se oglaša z enakomernimi nekoliko daljšimi piski.

LED-dioda se prižiga in ugaša v istem ritmu, kot se oglaša zvočni alarm, le z nasprotno fazo. Samo za kratek čas pa se bo prižgala v primeru potrditve pritiska na (reset) tipko. S tipko takoj prekinemo alarmno in opozorilno proceduro. Tokokrog, v katerem je kontakt a1, je normalno sklenjen (tako veleva tudi definicija protisabotažnega varovanja). Ob alarmu (in le tedaj) se prekinja v istem ritmu, kot se oglaša piskalo.

Namestitev protivlovne alarmne naprave

Mesto pritrditve ohišja elektronike in obeh stikal si najprej dobro ogledamo, da ne bomo po nepotrebnem vrtali ali zarezovali v (dragoceno) pohištvo.

Ohišje odpremo. Zadnjo stranico pritrdimo na steno z dvema vijakoma. Pred tem preverimo, ali vrata nemara ne zadevajo ob “pritrjeno” ohišje alarmne naprave, pa tudi za dostop z izvijačem naj bi ostalo dovolj prostora. Na trdno pritrjeno zadnjo stranico alarmne naprave nato namestimo in pritrdimo še preostali del ohišja z elektroniko.

Vrata odpremo, ključavnico dvakrat zaklenemo. Na podboju vrat zaznamujemo položaj naseda zapaha ključavnice in nased vratnega krila. Nekako v sredini višine dotika zapaha na podboj izvrtamo luknjo s premerom 4 mm. Središče izvrtine mora biti približno 1 mm umaknjeno od zaznamovane črte, gledano proti prehodu. V to izvrtino vstavimo prispajkani vzvod mikrostikala S1. Po potrebi ga skrajšamo. Lega mikrostikala (gor/dol) je odvisna od smeri odpiranja vrat (levo/desno). Poiščemo najugodnejši položaj mikrostikala, da se stikalo med zaklepanjem zanesljivo preklopi pri drugem obratu ključa. Mikrostikalo obvezno pritrdimo z dvema vijakoma pod okrasni ščitnik. Tudi tokrat predhodno preverimo, ali krilo vrat morda ne nasede na ščitnik oziroma mikrostikalo. V pomoč pri namestitvi je zaznamek na podboju. Med določanjem pravilnega položaja stikala na podboj pazimo tudi na to, da kateri od vijakov ne prime v prazno. Bodimo pozorni na to, da se ročica mikrostikala povsem prosto premika v izvrtini. (Nekate ključavnice dovoljujejo še pol tretjega zaklepanja, ki prej ali slej deformira vzvod mikrostikala. Gibanje zapaha tedaj omejimo z dodatnim vijakom! Nanj se nasloni zapah, ko skušamo več kot dvakrat obrniti ključ.) Če pritrditev stikala ovira okrasna letev, jo obdelamo tako, da lahko mikrostikalo s ščitnikom trdno pritrdimo neposredno na podboj. Pri tem pazimo, da ne naredimo prevelikega izreza!

Nekoliko manj zahtevna je namestitev mikrostikala S2 (slika 6). Trn, ki bo pri zaprtih vratih pritisnil na stikalo S2, privijemo na zgornji rob vrat, da se izognemo nadležnemu tarnanju domačih, češ, da smo uničili vrata. Temu primerno pritrdimo na opaž mikrostikalo in ga zakrijmo s predlaganim ščitnikom.

Povezovalne žice med stikaloma in ohišjem naj tečejo tik ob steni, če pa je potrebno, stikali pritrdimo s prav za take primere namenjeno instalacijo. Na isti način položimo tudi kabel za prikrito alarmiranje. Mnogo manj problematična je podometna instalacija, vendar terja obsežne in nadležne priprave.

Smo poenostavljali ali posploševali pri nekaterih elementih zaščite? Je peklenski hrup res edino sredstvo, ki odganja tatove ob celi vrsti lažnih alarmov (v strokovni literaturi omenjajo, da jih je vsaj 90 %), in vir slabega počutja človeka, katerega imovino varujejo? Nobena naprava ni popolnoma zanesljiva in če naša uspe, denimo, v 80 odstotkih primerov, smo dosegli kar zgledno varnost.

Program

Virtualna trgovina, nakup brošure in informacije!

 

Protivlomna alarmna naprava

Avtor: Jernej Böhm

Ljubljana, julij 2003