AX elektronika d.o.o.
Avtorja: Bojan Kovač, Jure Mikeln
2018_269_15

Največji sejem elektronike na svetu je za nami. Tokrat so na razstavišču v Münchnu presegli vse pretekle sejme, saj se je sejem odvijal v neverjetnih 17 halah. Vsi, ki ste ta sejem obiskali veste, zakaj pravimo »neverjetnih 17 halah«. Sejem je bil že z dosedanjimi 14-timi halami ogromen in za ogled takega sejma je bilo potrebnih vsaj 3 dni. Tokrat so organizatorji dodali še 3 hale in sejem kot tak je resnično ogromen. Kar pa ne pomeni, da na sejmu niste mogli najti tega, kar ste iskali – ravno nasprotno.

Največji sejem elektronike na svetu je za nami. Odvijal se je od 13. do 16. novembra, na sejmu pa ste lahko našli praktično vse, kar utegne zanimati strokovnjake področij ugnezdenih naprav, senzorjev, elektromehanskih elementov, napajanja, tiskanih vezij… bilo bi preveč, če bi našteli vsa področja. Hale so bile razdeljene po področjih in pri tako velikem sejmu si je bilo smiselno izbrati le nekaj področij, sicer bi tvegali, da bi čez sejem hiteli in ne bi videli večino tega, kar bi želeli.

Letošnja electronica je bila po podatkih organizatorjev boljša, kot tista iz leta 2016. Če je bilo leta 2012 na electronici 2.669 razstavljavcev (leta 2010 skoraj 2.595), leta 2014 že 2.773 in leta 2016 že 2.913, jih je bilo letos 3.100 iz več kot 50 držav. Med njimi je tudi agencija Spirit na sejem pripeljala na skupinski razstavni prostor nekaj slovenskih podjetij. Tudi revija Svet elektronike je pripeljala na sejem poln avtobus naših naročnikov, ki so se zahvaljujoč našim sponzorjem podjetju Power Integrations peljali zastonj v München in nazaj, zahvaljujoč podjetju Farnell element14 pa so imeli brezplačne vstopnice.

Še enkrat se zahvaljujemo sponzorjem, da so našim naročnikom omogočili tako ugoden ogled sejma!

Sicer je sejem electronica 2018 obiskalo približno 80.000 obiskovalcev, kar je glede na zadnjo electronico iz leta 2016 približno 10% več.

Na sejmu smo zopet veliko slišali in videli v zvezi z IoT – internetom stvari. Tako je podjetje Microchip predstavilo svojo družino SAM R34 SiP (SiP: system in package) družino LoRa® sistema, ki porabi izjemno malo energije. SAM R34 družina je interoperabilna z LoRaWANÔ
prehodi in omrežnimi posredniki.

Možnosti uporabe SAM R34 je zelo široka: od varnostnih sistemov, logistike, parkirnih hiš, pametnih merilnikov porabljene energije do sistemov zalivanja rastlin in ostalih področij. SAM R34 porabi izjemno malo energije, v režimu pripravljenosti do 1,4 µA, v režimu spanja pa 790 nA! Podpira LoRaWAN 1.0.2. Class A in Class C, ohišje pa je samo 6×6 mm BGA. Čip vsebuje Microchip LoRaWAN sklad in je testiran za iteroperabilnost na različnih omrežjih.

Prikazali so tudi razvojno orodje za SAM R34, ki se imenuje ATSAM34-XPRO.
Microchip je poleg ostalega predstavil tudi INICnetTM, ki poenostavlja povezovanje infotainment naprav v avtomobilih. INICnet v avtomobile (in tudi drugam) prinaša enostavno povezovanje preko enega kabla. Tako lahko na kratko rečemo, da Ethernet, avdio, video IP in tudi napajanje tečejo preko ene žice. Hitrost komunikacije je 50 megabitov v sekundi (Mbps) preko neoklopljene parice in do 150 Mbps preko oklopljene.

Ciljne aplikacije so infotainment sistemi, zvočni in video sistemi, polja mikrofonov in zvočnikov, eCall in podobno.

Na voljo so integrirana vezja za podporo posameznim aplikacijam.

Podjetje Power Integrations naši bralci poznate po tem, da sponzorira obisk sejma electronica München. No tisti, ki ste prišli na razstavni prostor podjetja Power Integrations (PI) ste verjetno tudi opazili, da predstavljajo novo tehnologijo, s kateri znižajo generiranje odvečne toplote pri krmilnikih motorjev. Po izračunih strokovnjakov podjetja PI zgolj 1% boljši izkoristek krmilnika pomeni do 33% nižje toplotne izgube! Zato so naredili t.i. BridgeSwitch družino integriranih vezij, ki krmilijo BLDC motorje v konfiguraciji polovičnega H mostiča.

S tem integriranim vezjem krmilijo eno navitje BLDC motorja. Marsikdo bi se vprašal, zakaj niso v čip integrirali celotnega H mostiča ali celo več H mostičev? Po besedah predstavnika PI so se za takšno konfiguracijo odločili namenoma. Namreč zdaj lahko tri polovične H mostiče razporedijo po tiskanem vezju in tako poskrbijo, da se neželena odvečna toplota porazdeli preko večjega dela TIV in ni samo zgolj na enem mestu. Zato na vezju ni potrebno dodatno hladilno telo, kar zopet predstavlja prihranek pri celotni ceni naprave.

Nadalje prihranek pri izgubah dobijo z uporabo ustrezne diode, kar se lepo vidi na sliki.

In zaradi tega, ker uporabljajo tri diskretne mostiče se odvečna toplota lahko porazdeli po tiskanem vezju, medtem, ko pri uporabi zgolj enega elementa vidimo, da je temperatura precej višja in zato so potrebna hladilna telesa.

Za nameček pa so pri PI navedli še podatek, ki bo prepričal še najbolj zahtevne dvomljivce. Njihova vezja bodo delovala ne glede na to na kakšen način krmilimo motorje. Obstaja 6 načinov krmiljenja motorja, ampak PI vezje bo delovalo z vsemi. Vsak krmilnik poleg strojne opreme zahteva tudi svojo programsko opremo. Pri certificiranju je potrebno pridobiti certifikat tako za strojno kot programsko opremo. Ker so v PI vgradili zaščito pred previsokim tokom v sam čip, tega ni potrebno spremljati s programsko opremo ni potrebna ponovna certifikacija programske opreme v primeru zamenjave čipa.

Dve leti na področju elektronike pomenita ogromen napredek, velik korak k tehnološkim spremembam, prerazporeditvi povpraševanja na trgu in spremembi vodilne industrijske panoge, ki prinaša najvišji zaslužek in kamor se neprestano prelivajo vlaganja v industrijo, najnovejše tehnologije in lastnikom seveda prinašajo svež denar! Gre za globalno dogajanje, ki ga s svojim povpraševanjem narekujemo potrošniki, naše želje, pričakovanja in potrebe pa sprožijo propagandni stroji proizvajalcev, ki potrebujejo čim višjo proizvodnjo, čim višjo potrošnjo in s tem seveda naš denar.

Morda pa je v tem trenutku vendarle že prišel čas, ko se bodo organizatorji odločili, da zaradi hitrega napredka obstajajo tehtni razlogi, da bi sejem electronica pripravili vsako leto. Med vsemi področji, ki so letos prevladovala na konferencah in forumih, ki smo jih obiskali, pa očitno izstopajo tri področja, o katerih moramo povedati nekaj besed.

IoT vztrajno pronica v naše življenj

Po napovedih naj bi bila že kmalu čisto vsaka stvar priključena na Internet in bila tako dosegljiva s katerekoli točke na svetu (najbrž tudi z bližnjega praga v vesolje!), vendar se krivulja naraščanja števila priključenih naprav ne dviga tako strmo, kot so pričakovali največji navdušenci vsesplošne dostopnosti vsega na tem planetu. Glavni razlog je seveda skeptičnost potencialnih uporabnikov, dvom v zagotovljeno stopnjo varnosti pri uporabi teh naprav, strah pred nepooblaščenim dostopom do ugnezdene programske opreme in prirejanju funkcionalnosti v nezakonite namene, strah pred možnostjo dostopa nepooblaščenim osebam do občutljivih podatkov, dvom v varnost glede zagotavljanja avtentičnosti vgrajene programske opreme ter v zagotavljanje visoke stopnje varnostnih ukrepov pri nalaganju posodobitev, ki so po mnenju uporabnikov osnova za pravilno delovanje in dovolj visoko stopnjo zaščite priključenih naprav.

Ker je pri IoT »stvareh« vedno vpletena vsaj preprosta oblika elektronike, z neko, vsaj minimalno obliko računalniške inteligence, recimo z 8-bitnim mikrokontrolerjem (skupaj z ugnezdeno programsko opremo za njegovo delovanje), imamo že v osnovi vse pogoje, da poskrbimo za zaščito napravice na strojnem nivoju. Večina proizvajalcev in vodilnih podjetij v razvoju infrastrukture, programske in strojne opreme v zvezi z IoT se namreč strinja, da je zaščito na nivoju strojne opreme, tovarniško ugnezdeno v obliki nekega unikatnega ključa v sam čip, brez možnosti kakršnegakoli spreminjanja zelo težko zlomiti. Veliko proizvajalcev ponuja svoje rešitve zagotavljanja varnosti na nivoju strojne opreme, vsaka pa ima (kot vse na svetu) svoje prednosti in slabosti. Ni neke idealne rešitve, ni nečesa, zaradi česar bi si lahko vsi oddahnili in začeli takšen varnostni »paket«, rešitev vgrajevati v svoj izdelek! Dokler bo obstajala možnost zlomiti še tako težka vrata, se bo to dogajalo, morda z nekoliko več truda, vendar na koncu vrata vselej popustijo!

Smo se iz preteklosti česa naučili? Nepridipravi ne bodo poskušali razbijati zaščite na tistih treh modulčkih, ki sva ju s kolegom sama naredila in namestila v naših poslovnih prostorih! Njim je uspeh prebiti zaščito v nekaj milijonih prodanih senzorjev nekega proizvajalca, ki je za svoj izdelek zagotavljal nepremagljivost. Zakaj? Vedeti moramo, da visoka, najvišja stopnja zaščite pomeni visoko ceno izdelka, visoka cena pa je dostopna tistim, ki imajo dovolj denarja, da si najvišjo mogočo stopnjo zaščite lahko privoščijo! Torej so njihove napravice najbrž nameščene znotraj nekih okolij, kjer je denarja dovolj, le pot do njega je treba najti. Je sicer najboljša, v danem trenutku najučinkovitejša in zato na trgu najbolj iskana rešitev, vendar za zelo kratek čas! Ta čas je poleg stopnje težavnosti pri razbitju zaščite odvisen tudi od tega, kaj bi preboj zaščite nekomu omogočal. Včasih bo morda mogoče le neposredno brati vrednosti s senzorja, jih prirediti sebi (nepridipravom) v prid in se okoristiti s posledicami napačnih odločitev zaradi podtaknjenih napačnih podatkov, včasih pa bo vdor pomenil vstop v računalniški ekosistem, kjer bo mogoče dostopati tudi do strežnikov, morda tudi do podatkov zaupne narave. In če si zdaj predstavljamo, da je po vsem svetu razporejenih nekaj milijonov senzorjev, prek katerih zaščite znate priti brez težav, se malo »razgledati okrog« in ugotoviti, kakšne možnosti za lumparije se vam s tem ponujajo… Verjetno bi to možnost marsikdo izkoristil! In tudi če bi bila možnost uspeha za razbitje zaščite merjena v ppm-ih (parts-per-million), bi vam ostalo dovolj možnosti za uspeh/zaslužek. In še nekaj: če je v svetovnem omrežju mogoč dostop do milijona (proizvedenih in prodanih) takšnih senzorjev, bo zelo visoko tudi število tistih, ki jih zanima vdor v notranjost omrežja, ekosistema, v katerem so nameščeni! In slej ko prej bo nekomu uspelo pri iskanju »luknje v zaščiti«, prav gotovo ne bodo vsi razmišljali enako, oziroma na tak način, kot so njihovo razmišljanje predvideli razvijalci zaščite.

Razvijalci najboljših, najštevilčnejših in najbolj varnih rešitev so torej največja potencialna tarča napadov in tako bo tudi v bodoče. Spet se izkaže, da se nasprotja privlačijo in že zaradi ogromnega števila »zainteresiranih« nepridipravov bo najbrž prav njihova zaščita najhitreje razbita.

Kaj v široki ponudbi IoT rešitev na tržišču izbrati kot potrošnik, uporabnik? Izbira je velika, vendar vam tu nihče ne bo znal ali mogel prav svetovati, že zaradi vseh prej naštetih razlogov ne. Za IoT opremo se bomo morali odločati po občutku in glede na svoje potrebe in zahteve. Vsekakor pa moram priznati, da najbolj zahtevnih, kritičnih in življenjsko pomembnih parametrov ter krmiljenja takšnih procesov, ki ne dovoljujejo odstopanj, sam še ne bi čisto brezskrbno priključil v prostrano in včasih zelo nepregledno ožilje svetovnega spleta, ker »… tam pa res najdeš vse sorte tipe ….«!

Vse več inteligence na obrobju

Če je preprost senzor še včeraj potreboval le neko obliko komunikacije, prek katere je v določenih časovnih intervalih sporočal izmerjene parametre, je danes pri vse večjem številu priključenih »stvari« vse bolj pomembno, da imajo te »stvari z roba« vgrajeno tudi neko obliko lastne inteligence. Zakaj se inteligenca pomika na rob IoT? Če gre v nekem primeru za veliko količino podatkov, tako kot se dogaja pri uporabi IoT z izmenjavo informacij med posameznimi končnimi točkami ali v določenih senzorsko zelo zgoščenih in s tem podatkovno intenzivnejših okoljih, kjer se ustvarijo podatki na robu, neizogibno naletimo na izzive na več različnih področjih, kot so pasovna širina, zakasnitev omrežja, splošna hitrost pretoka podatkov in tako naprej. Tu stopi v igro inteligenca na robu, saj je računalništvo na robu osredotočeno na naprave in tehnologije, ki so povezane s stvarmi, priključenimi v Internetu stvari, kamor spadajo tudi industrijski stroji in naprave. Dejstvo je, da v IoT aplikacijah, kjer je hitrost komunikacije z neko zelo pomembno, kritično pri delovanju aplikacije ali oddaljeno komponento ključnega pomena, postaja med različnimi pristopi vse bolj pomembno prav računalništvo oziroma inteligenca na robu. Glede na kontekst in obseg projekta želimo hiter dostop do podatkov. Še bolje pa je, da so ti podatki združeni in analizirani s pomočjo učinkovite inteligence, ki vam omogoča, da kar najhitreje ukrepate in sprejmete ustrezne odločitve, pa naj so te človeške ali računalniške, za katerimi stoji neka umetna inteligenca. Nikakor torej ni potrebe, da bi prenašali, shranjevali in analizirali vse zajete podatke, ampak želimo, da se po našem sistemskem omrežju pretakajo le podatki, ki so za sistem in njegovo delovanje res potrebni. Takšne podatke pa nam lahko pripravi le zmogljiva inteligenca na robu, ki ima dovolj računalniške moči in veliko hitrost izvajanja računskih operacij. Ker večja hitrost delovanja in višja stopnja računalniške moči pomeni tudi večjo porabo energije, so toliko bolj pomembni mikroprocesorji s čim nižjo porabo in vse bolj se bližamo točki, ko bodo privzeto vse naprave na obrobju delovale le s pomočjo energije, ki jo bodo same »pridelale«. Načini pridobivanja električne energije so znani, za shranjevanje te energije pa se vse pogosteje uporabljajo »supercap« kondenzatorji s kapacitivnostjo 1 Farada in več. V prihodnosti se za vse priključene IoT »stvari«, senzorje in vse na obrobju pričakuje zelo nizka stopnja potrebe po vzdrževanju, privzeto pa naj bi nanje kar »pozabili« za celotno predvideno življenjsko dobo izdelka. Takšna pričakovanja niso pretirana, saj bo pri predvidenem naraščanju števila priključenih IoT izdelkov vzdrževanje in servisiranje gotovo omejeno v glavnem le na zamenjavo in konfiguracijo za obstoječ ekosistem, saj za iskanje in odpravljanje napak znotraj strojne opreme napravic, oziroma popravila v klasičnem pomenu besede, sploh ne bo več časa.

Na splošno pa bo v prihodnosti človekov čas v kombinaciji s takrat najbolj iskanimi kompetencami ena izmed največjih dragocenosti človeštva. Saj res, vprašajmo se, če se naši otroci zavedajo in so pripravljeni na to, da bodo že jutri morali pokazati znanje in sposobnost vzdrževati to, kar se jim danes zdi tako »cool«? In, ali bodo znali v prihodnosti toliko teh »stvari« ohraniti v delovanju, skupaj z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jim bodo polepšale, olajšale ali zagrenile življenje? Ali bodo morda kar zavrgli »starodavne« rešitve in si ustvarili nov svet, ki bo temeljil na nečem še bolj abstraktnem, kot je danes svetovni splet?

Turbulence v avtomobilski industriji

Avtomobilska industrija se nahaja v obdobju tako drastičnega preoblikovanja, ki ga ne moremo primerjati z nobenim podobnim primerom razvoja v človekovi zgodovini. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da bodo te spremembe spremenile svet, preoblikovala naša vozila, naše ceste in naša mesta. Gre namreč za eno od temeljnih tehnologij in podobne uporabniške izkušnje, kot so spodbujale razvoj pametnih telefonov do take mere, da so postali največja tehnološka platforma v človeški zgodovini, zdaj omogočajo inovacije v skoraj vsaki veji industrije. Mirno lahko trdimo, da je avtomobilska industrija v ospredju pri izkoriščanju teh inovacij z njihovo uporabo v avtomobilih, saj brez dvoma bogatijo naše življenje že s tem, da postaja prevoz vsak dan varnejši, bolj učinkovit in bolj prijazen do okolja.

Zakonodaja v evropski skupnosti in posameznih državah znotraj nje spodbuja elektrifikacijo. Poleg tega se v zadnjem času cena akumulatorskih baterij zmanjšuje veliko hitreje, kot je bilo pričakovano. Hibridizacija in elektrifikacija sta obenem temeljni tehnologiji za doseganje vedno bolj drastičnih standardov glede emisij CO2. Proizvajalci sestavnih delov za vozila napovedujejo vsesplošno elektrifikacijo njihove ponudbe, vendar se istočasno srečujejo tudi s širokimi možnostmi izbire, izbrati optimalno rešitev za vsak posamezni primer pa ni ravno enostavno. Zaradi različnih možnih načinov vgradnje električnega stroja v pogon vozila, so na voljo (odvisno od položaja) različne možnosti za povečanje učinkovitosti porabe goriva in zmanjšanje izpustov CO2. Istočasno se pojavljajo nove tehnologije, s katerimi se vse bolj izboljšuje gostota shranjene energije, učinkovitost porabljene energije, doseg vožnje z enim polnjenjem in tako naprej. Pred avtomobilsko industrijo je zdaj največji izziv kako upravljati s to raznolikostjo, ne da bi pri tem izdelki in sistemi postali preveč zapleteni, saj bodo le tako ostali cenovno konkurenčni.

Avtomobilska industrija se sooča s temeljnimi spremembami, ki temeljijo na treh trendih v smeri elektrifikacije, avtomatizacije in povezljivosti. Lahko bi rekli, da so polprevodniki ključni generator teh radikalnih sprememb in da se vsaka novost na tem področju odraža prav povsod. Morda to res ni čisto zadnja novica, vendar je silicijev karbid (SiC) najnaprednejša polprevodniška osnova, s katero bo mogoče zagotoviti vožnjo vozil popolnoma brez emisij. Izjemno dobre lastnosti tega materiala ponujajo čisto nove ravni učinkovitosti pri preklopu velikih moči in vse kaže, da bo ta polprevodniški material postal edina racionalna izbira za močnostne stopnje pri elektrifikaciji vozil. In mirne vesti lahko rečemo, da je bila avtomobilski industriji nova tehnologija ponujena ravno v pravem trenutku! V vrsti namreč čaka masovna elektrifikacija tovornjakov, ki se kot najpomembnejša investicijska prednost v prometnem sektorju trenutno sooča čisto posebnimi izzivi, ki so posledica družbenega in gospodarskega razvoja po vsem svetu. Med pomembnejšimi izzivi je treba posebno pozornost nameniti področjem prometne varnosti, urejenim prometnim razmeram na avtocestah, zmanjšanju onesnaževanja okolja v naseljenih območjih in zmanjšanju časa prevoza. Zato niti ni presenetljivo, da se pospešeno razvijajo tudi vzporedne podporne tehnologije, kot so avtonomna vožnja, električna mobilnost in vsesplošna medsebojna povezljivost za reševanje naštetih izzivov. Zaradi svetovnega trenda urbanizacije prevoz blaga na okolju prijazen način v današnja hitro rastoča mesta hitro pridobiva svoj pomen, sodobni elektronski sistemi, podprti z najnaprednejšimi komunikacijskimi tehnologijami pa so že danes ena izmed najboljših rešitev pri teh izzivih.

Ker je splošno znano, da je na globalni ravni kar 90% vseh prometnih nesreč posledica človeške napake, sistemi pomoči voznikom postajajo vedno bolj pomembni dejavniki pri reševanju najpogostejših scenarijev, ki se odvijajo tik pred nesrečami, s tem pa naj bi znatno izboljšali varnost vseh udeležencev v cestnem prometu. Že leta 2014 je bila pri nemškem avtomobilskem velikanu Mercedes-Benz rojena ideja o avtomatiziranem tovornjaku »Future Truck 2025«. S svojim novim modelom tovornjaka Mercedes-Benz Actros, ki so ga predstavili septembra letos, so sistem pomoči za polavtomatsko vožnjo tovornjakov (aktivna pomoč pri vožnji, 2. stopnja) vpeljali v serijsko proizvodnjo. To pomeni neprecenljivo podporo in pomoč voznikom na monotonih progah, ko vozijo tovor na dolgih progah in pri utrujajoči vožnji na povratku. Aktivna pomoč pri vožnji (Active Drive Assist, ADA) ne zmore le pospeševanja in zavirati, temveč lahko tudi upravlja vozilo na cesti v predvidenem voznem pasu in se aktivno prilagaja razmeram na cesti, na primer v ovinkih, tako pri visokih kot tudi nizkih hitrostih. V istem tovornjaku je vgrajen še en sistem, ki je za zdaj edinstven: aktivna pomoč pri zaviranju (Active Brake Assist, ABA) se je sposoben odzivati na nepredvidena dejanja ​​pešcev z zasilnim zaviranjem, pri tem pa se ti lahko nahajajo pred tovornjakom, se mu približujejo ali nenadoma prečkajo cesto. Seveda pa vgradnja in zagotavljanje zanesljivega delovanja sistema s takšnimi lastnostmi nikakor ni preprosta naloga – zahteva ogromno računalniške zmogljivosti in sistemske inteligence.

Če vzamemo za primer podjetje Porsche, moramo vsekakor omeniti, da podjetje sledi sistematični strategiji za prilagoditev sistemov pomoči vozniku in samodejne vožnje, ki se na koncu serijsko vgrajujejo na njihovih proizvodnih linijah. Vse od prve predstavitve kontrole parkiranja in prilagodljivega tempomata v prvih letih tega tisočletja se namreč pri Porscheju zavedajo, da pri filozofiji športnega avtomobila ni nobenih protislovij: kupci, ki sicer (primeru ustreznih prometnih razmer) uživajo v sami vožnji, po drugi strani pričakujejo čim bolj enostavno vožnjo v stresnih razmerah in dolgotrajnih monotonih situacijah, kot so na primer prometni zastoji ali vožnja po močno zasedenih parkirnih prostorih. Zato v svoja vozila vgrajujejo najvišjo stopnjo pomoči vozniku, ki jo v nekem trenutku lahko ponudijo podporne tehnologije. In v tej smeri razmišljajo vsi proizvajalci avtomobilov, zato lahko pričakujemo, da bodo to področje drastične spremembe še temeljito pretresale!

Podjetje Mouser Electronics je vodilni svetovni distributer elektronskih komponent, ki je hkrati vodilen tudi po predstavitvah novih izdelkov, novosti, ki jih neprestano dodajajo k svoji, tudi sicer po številu različnih artiklov, največji ponudbi polprevodnikov in elektronskih komponent na svetu. Predstavniki podjetja so ravno na sejmu electronica 2018 prvič objavili novico, da se pripravljajo na širitev globalnega sedeža podjetja in znatno povečanje zmogljivosti distribucijskega centra v Teksasu, da bodo lahko tudi v prihodnosti nudile podporo uspešnemu poslovanju tega podjetja z neverjetno dvomestno stopnjo rasti poslovanja. Razširitvene kapacitete bodo zadostovala za skladiščenje in distribucijo več kot 1M različnih prodajnih artiklov.

Gradnja se bo kmalu začela s širitvijo distribucijskega centra s površino 11.845 kvadratnih metrov, kar nekako sledi pretekli veliki širitvi, ko so potrebovali več skladiščnega prostora in fitnes centra ter zdravstvene klinike za svoje zaposlene, kar vse so dokončali v zadnjih dveh letih. Mouser ima namreč zaposlenih kar 1.800 ljudi na sedežu podjetja, poleg tega pa še več kot 2.300 po vsem svetu.

Mouser spada med največje svetovne distributerje elektronskih komponent, modulov, razvojnih sistemov in podporne programske opreme. Na zalogi ima izdelke več kot 750 proizvajalcev, pošiljke pa svojim 600.000 strankam v 220 državah artikle dobavlja direktno iz svojega centralnega skladišča v Teksasu. Podjetje Mouser bo obstoječim podružnicam na 23 lokacijah v kratkem dodala še štiri nove in sicer v Vietnamu, na Filipinih, na Poljskem in v Braziliji. Njihova spletna stran je na voljo v 17 različnih jezikih (skupaj s poljskim, vietnamskim in filipinskim jezikom, ki bodo dodani v začetku leta 2019), klepet v živo pa je na njihovi spletni strani voljo v osmih jezikih. Plačila naročenega blaga so mogoča v 27 valutah.

” Na širitev stavbe smo začeli gledati kot na nenehen proces, ki podpira našo rast, ki jo zdaj beležimo že daljše obdobje. Vsako leto za nas pomeni nove rekordne rezultate, vendar se zavedamo, da moramo vedno imeti prosto razpoložljivo zalogo, saj je to naš poslovni model. Zavezani smo svojim ciljem, da bomo imeli do konca leta 2018 na zalogi več kot milijon različnih artiklov in z rastjo naše ponudbe v letu 2019 bomo še nadaljevali. Skladiščne kapacitete pač zahtevajo svojo površino, zato bomo svoje kapacitete tudi v prihodnosti širili. No, na srečo je v Teksasu na voljo dosti prostora, ” Pojasnjuje Mark Burr-Lonnon, višji podpredsednik področja Global Service & EMEA in APAC Business.

Mouser bo v letu 2018 številčno vsega skupaj odposlal približno 8 milijard komponent in načrtuje, da bo leto končal s predvidenimi prihodki v višini približno 1,85 milijarde dolarjev. Podjetje nadaljuje s svojo rastjo prodaje in je zabeležilo rekordno dvomestno rast v vseh regijah. V Aziji je zrasla za 47 odstotkov; v Evropi za 46 odstotkov in v Ameriki za 35 odstotkov. Osupljivi so tudi ostali statistični podatki v zvezi s podjetjem Mouser. Vsak dan obdelajo povprečno več kot 16.000 naročil, pri čemer za osebje distribucijskega centra to pomeni približno 60.000 različnih artiklov; avtomatiziran sistem dostave v distribucijskem centru pa lahko obdela 14 naročil na minuto. Leta 2018 je Mouser veliko investiral najsodobnejše modele vertikalnih dvigal, ki poenostavljajo skladiščenje delov in obdelavo naročil ter odpravljajo izgubo časa za iskanje artiklov. Mouserjeva avtomatizacija in postopki hitre dostave zagotavljajo, da je večina paketov pri stranki v ZDA že naslednji dan, v dveh do štirih dneh pa na mednarodni ravni z napovedanim točnim časom prihoda, s katerim lahko stranka računa v 99,9% primerih.

“Seveda bomo nadaljevali s tem, kar nas je naredilo uspešne: podpirali inženirje z najnovejšimi novimi izdelki in tehnologijami, nudili ogromno bazo znanja in načrtovali ekosistem ter omogočili diferenciacijo končnih izdelkov. Naš cilj je strankam ponuditi najboljše storitve na vseh nivojih. “, zaključuje Burr-Lonnon.

Pickering Electronics je eno izmed podjetij, ki je z neprestanimi inovacijami in izboljšavami preprost, čisto vsem poznan elektromehanični Reed rele razvilo v vrhunski izdelek, brez katerega si sodobnih merilnih kartic preprosto ne moremo več zamisliti! Večina največjih proizvajalcev (naj omenim le National Instruments) zaupa njihovim izdelkom, saj jim na tržišču ni para niti po kvaliteti kontakta, niti po zagotovljenem številu preklopov v življenjskem ciklu (tipično 250 milijonov, pri največji dovoljeni obremenitvi 100 milijonov), niti po zunanjih dimenzijah ohišja in možnosti nekajkrat večje gostote kontaktov na določeni površini tiskanega vezja. Za ilustracijo lahko postrežemo s primerjavo, da bi šestnajst relejev serije 124 zavzelo ravno toliko prostora, kot le štirje standardni industrijski »mikro« releji. Razmerje velikosti pri primerjavi spodobnimi izdelki na tržišču nam daje slutiti, da imajo v podjetju vse potrebno znanje in da brez dvoma tehnološko obvladujejo vse procese, ki zagotavljajo kvaliteto, vzdržljivost in zanesljivost delovanja njihovih relejev, tudi pri neprimerljivo manjših fizičnih dimenzijah.

Kontakti Reed relejev so, kot že vemo, zaprti v steklenih cevkah, ki jim nudijo zaščito pred zunanjimi vplivi. Posebne izvedbe kontaktov imajo lahko za zahtevne aplikacije znotraj cevke tudi katero izmed zaščitnih atmosfer ali vakuum za visokonapetostne aplikacije. Cevka s kontaktom in preklopna tuljavica sta nameščeni v notranjosti ohišja releja in kot celota tudi v najzahtevnejših aplikacijah zagotavljajo zanesljiv kontakt in brezkompromisno delovanje tudi v težjih okoljih, v prahu, z elektromagnetnimi motnjami, velikimi temperaturnimi spremembami in s širokim temperaturnim območjem delovanja od -20 °C do +85 °C. Posebna različica z razširjenim območjem delovanja vse do 125 ° pokriva večino aplikacij, kjer sta zanesljivo delovanje in kontakt in ključnega pomena. Za zaščito pred elektromagnetnimi motnjami je za različne izvedbe na voljo cela vrsta zaščit, različica z najvišjo stopnjo zaščite pred motnjami ima zunanji plašč ohišja v celoti kovinski in hkrati nudi popolno zaščito pred medsebojnimi magnetnimi vplivi med releji na tiskanem vezju, ki so lahko pri tako veliki gostoti relejev poseben izziv. Če omenim le Serijo 124, ki je dimenzijsko res poseben dosežek, sta za vse modele na voljo dve tuljavici, za napajalno napetost 5V in za sisteme, ki se napajajo na 3V. Preklopna zmogljivost kontaktov je 5W, pri tem je najvišji dovoljen tok skozi kontakt 0,5 A. Zaradi izredno visoke hitrosti delovanja (ustvarjanja in prekinjanja kontakta) so najboljša mogoča izbira za hitre merilne sisteme, kjer so potrebne velike stikalne matrike in multiplekserji.

Na sliki 2 lahko vidimo skoraj neverjetno število 606 relejev na PCI ploščici, kar nas bo prav gotovo prepričalo o tem, da je za takšno gostoto relejev na tako majhnem prostoru res treba izbrati izdelek, na katerega se lahko zanesemo. In njihovi izdelki to prav gotovo so!

Zaključek

Toliko smo uspeli pripraviti v 1. delu reportaže z največjega sejma elektronike. Veliko zanimivega smo še videli, zato v naslednji številki ne zamudite 2. dela reportaže s sejma electronica 2018.

Seveda pa sejem ni zgolj razstava proizvodov, najbolj pomembno je srečevanje ljudi med seboj, brez katerega sejem gotovo ne bi bil tako zanimiv. Tako je tudi bilo na electronici 2018, kjer smo srečali veliko znancev iz sveta elektronike, pa tudi sklenili nova poznanstva. Tako sem se na enem od srečanj za novinarje spoznal s predsednikom podjetja Microchip g. Steve Sanghi-jem. Steve je podjetje Microchip pričel voditi leta 1990, ko je podjetje imelo 20 milijonov prihodkov. Danes jih ima 3,98 milijarde (po podatkih marca 2018) in veliko zaslugo pri tej rasti ima gotovo tudi Steve. Steve nam je na srečanju še povedal, da so letos marca kupili podjetje Microsemi predvsem zato, ker ima Microsemi tehnologijo silicijevega karbida (SiC), ki zdrži visoke napetosti do 1.400V, kar je pomembno pri vtomobilski industriji. S tem je tudi nakazal, kam se bo Microchip tudi usmeril v prihodnosti. In gotovo bomo o tem takrat pisali tudi v reviji Svet elektronike.