Samodejno prepoznavanje priključene USB naprave je prednost, ki vam lahko odpre marsikatera vrata in obenem prednost pred podobnimi izdelki, ki nimajo te funkcije. Za programerja uporabniškega vmesnika to sicer predstavlja dodaten trud, ki pa se bo gotovo obrestoval v obliki splošne priljubljenosti vašega izdelka in vaše računalniške aplikacije.

Vsem uporabnikom je namreč popolnoma jasno, da mora biti naprava priključena. In če je kabelska povezava edina stvar, ki se zahteva od uporabnika, lahko napravo uporabljajo tudi tisti uporabniki, ki ne morejo z gotovostjo trditi, kateri operacijski sistem je nameščen na njihovem računalniku! Sicer pa je res: za potrebe svojega dela in v stroki, ki ji pripadamo, uporabljamo neka računalniška orodja, za njihovo pravilno delovanje na računalniku pa skrbi nek operacijski sistem. Lahko je katerikoli, ni važno, a za uporabo teh orodij ni potrebno biti računalniški strokovnjak, kot za vožnjo avtomobila ni potrebno biti avtomehanik!

Če se držimo te filozofije, mora biti naša naprava uporabna, kar pomeni, da z njo povprečni uporabnik ne bi smel imeti nobenih težav, naprava pa bi mu bila pri delu v pomoč, ne v breme! Le takšne napravice imajo zagotovljeno neko prihodnost, katere lahko po priključitvi preprosto pozabimo, one pa pridno opravljajo svojo nalogo, dokler imajo priključeno napajanje!

V prvi fazi, ki smo jo obravnavali v prejšnjem članku, steče samodejno prepoznavanje priključenih naprav s pridobivanjem spiska vseh priključenih naprav (ki delujejo kot navidezna COM vrata) na USB vodilu. Spisek vseh priključenih vrat se nahaja v obliki posameznih zapisov v gradniku ListBox1 in ga lahko kadarkoli preberemo.

Druga faza je izločanje tistih vrat, ki imajo komunikacijska vrata že odprta, kar pomeni, da že komunicirajo z zunanjim svetom prek neke aplikacije na računalniku. Primer takšne aplikacije je lahko na primer Br@yev terminal, AVR studio ali pa kakšna uporabniška aplikacija, ki že teče v ozadju.

Tretja faza iskanja naprave (ki je združljiva z našo aplikacijo) pa je poizvedovanje pri vseh ostalih neodprtih COM vratih, če je nanje priključena naprava, ki jo iščemo.

Na sliki 1 vidimo blok shemo povezave, ki nastane, ko napravo z vgrajenim čipom, ki deluje v vlogi gosta, priključimo na USB vodilo. Ob tem lahko še povem, da imajo FTDI integrirana vezja vgrajeno vso potrebno programsko opremo za povezovanje z računalnikom in da za samo povezavo ni treba storiti ničesar: prek priključka Tx FTDI čipa sprejemamo, prek priključka Rx pa oddajamo, kot bi prek UART-a komunicirali po klasičnem RS232 serijskem vodilu.

Celotni članek

Osnove programiranja Visual Basic.NET v okolju Visual Studio (7)

2017_SE251_33