Konfiguracija vhodnega ojačevalnika s tremi operacijskimi ojačevalniki zagotavlja natančno ojačenje A= ½. Konfiguracija s tremi operacijskimi ojačevalniki kot kaže slika 1a, je najbolj priljubljena arhitektura vhodnega ojačevalnika. Ta topologija ima dve fazi: predojačevalnik, ki zagotavlja diferencialno ojačanje, nato pa ojačevalnik razlike za odpravo napetosti, ki nastane zaradi sofaznega delovanja. Ojačenje je vedno večje ali enako ena.
Da bi dosegli ojačenje manjše od ena lahko uporabimo uporovni delilnik, ki mu sledi ojačevalnik ali kaskada operacijskih ojačevalnikov, ki delujejo kot inverterji. Te tradicionalne konfiguracije imajo številne pomanjkljivosti: tisti upori določajo tudi vhodno impedanco; neskladje med upori povzroča povečanje napake in slabo izločanje napake zaradi sofaznega načina delovanja, velikost tiskanega vezja in stroški pa se hitro povečujejo.
Slika 1b kaže, kako je mogoče tri vhodne operacijske ojačevalnike AD8226 med seboj povezati tako, da aktivno zmanjšajo nivo signala toliko, da se zagotovi natančno ojačenje ½ brez zunanjih komponent. Z negativnim vhodom povezanim na izhod deluje vhodni ojačevalnik kot natančni delilnik napetosti, ki zmore tudi večje obremenitve. Z zaporednim dodajanjem takšnih posameznih dodatnih blokov lahko dosežemo še manjša ojačenja. Ta sistem ima več prednosti pred navadno rešitvijo z operacijskim ojačevalnikom: zagotavlja namreč izjemno visoko vhodno impedanco, ima odlično natančnost ojačenja in je na voljo v majhnih mini-SOIC ohišjih z osmimi priključki. Poleg tega ima AD8226 robustne vhode, ki prenesejo napetosti od + VS – 40 V do-VS + 40 V brez dodatne zaščite vhodov, ob tem pa še vedno normalno deluje. S tem, ko instrumentalni ojačevalniki postajajo cenejši, jim njihove boljše lastnosti delovanja odpirajo poti do uporabe v vezjih, kjer so doslej prevladovali operacijski ojačevalniki.
Analog tips (4)
2011_SE185_33
