Današnji svet in industrija nas dobesedno silita v nekaterih primerih v »nepotrebno« potrošništvo, ko se nam na neki popolnoma delujoči napravi okvari kakšen manjši del, zaradi katerega naprave ne moremo več uporabljati. Na servisu pa nam odgovorijo, da tega dela ni več mogoče dobiti…
Preden začnemo globljo in širšo razpravo opišimo dva preprosta in tipična primera iz vsakdanjega življenja:
- Nekdo je kupil gospodinjski aparat za pripravo kave, za katerega je garancija npr. dve leti. Aparat je ob predpisani negi in vzdrževanju (npr. rednega čiščenje nakopičenega kalcijevega karbonata) dobro deloval skoraj 5 let, potem pa je lastnik po nerodnosti razbil stekleni vrček. Ko je hotel kupiti nadomestnega, so mu na zastopstvu podjetja povedali, da takega vrčka nimajo več, ker so že pred leti prenehali izdelovati tisti tip aparata in začeli izdelovati novejšega, za katerega imajo tudi vse rezervne dele. V redu, bom pa kupil vrček za novejšega, je menil kupec. Ampak novejši vrček ima takšne dimenzije, da ga ni mogoče uporabiti na prejšnjem aparatu. Če si je hotel še naprej kuhati kavo kot prej, je moral zavreči celotni kavni avtomat, ki bi ga lahko uporabljal verjetno še kakih 15 let. Kupiti je moral pač nov aparat in to samo zaradi razbitega vrčka! Petnajst let, ko bi aparat lahko še uporabljal, če bi lahko kupil rezervni vrček, pomeni da je zavrženih tričetrt vrednosti dela vloženega v proizvodnjo prejšnjega aparata oziroma vrednosti surovin, ki so jih za to porabili, da ne govorimo o nepotrebnih stroških. Vsega tega ne bi bilo, če bi glavne mere vrčkov za kavne avtomate npr. za gospodinjsko oziroma za gostinsko rabo standardizirali. Tak standard bi bil veliko bolj potreben, kot npr. evropski predpis, koliko smejo biti zakrivljene kumarice, da se jih še sme prodajati…
- Povprečen osebni računalnik bi prav tako lahko deloval kakih 20 let. Zato bi moral imeti predvsem zunanji filter na ventilatorju, da bi ga bilo mogoče občasno očistiti, ter indikator, ki bi opozoril če bi postala notranjost računalnika prevroča. Na matični plošči pa bi smeli biti prispajkani le pasivni elementi, torej samo medsebojne povezave, vtičnice za priključke in podstavki za aktivna vezja. To bi omogočalo hiter preizkus ali zamenjavo pokvarjenih aktivnih modulov in učinkovit servis. Ko ga kupimo, je vanj vstavljen npr. program Windows »nevemžekateri«. Ker so pozneje programerji ali celo kupci ugotovili, da ima program napake, da se včasih »zavozla« ali zapelje v slepo ulico, podjetje občasno pošilja t. i. brezplačne »posodobitve«, kar je v bistvu lepo in prav. Vendar le v omejitvi na notranje spremembe programa, ne pa tudi za tiste funkcije, ki se tičejo neposredno uporabnika. Že sprememba enega samega ukaza, drugačno poimenovanje, kaj šele drugačen prikaz na zaslonu, pomeni za uporabnika zelo hudo motnjo. Saj mora spremeniti svoje ustaljene navade, v večini primerov pa mu mora pomagati celo računalniški strokovnjak. Pri tem gre dragocen čas privajanja v nič, nastanejo pa še dodatni stroški za plačilo strokovnjaka. Vsakih par let pošlje Microsoft na trg tako nove »nevemžekatere« Windowse, da je potrebno zamenjati celo računalnik, čeprav prejšnji še brezhibno deluje. In to samo zaradi novega programa, ki ga najbrž nihče od uporabnikov ni zahteval. Če bi za ves svet sešteli stroške za nove računalnike, za privajanje na nove programe, za izgubljene surovine, ter za njihovo sortiranje in predelavo, bi bila vsota verjetno več bilijonov (evropskih bilijonov!) Evrov. Vsega tega ne bi bilo, če bi tudi osnovni program računalnika standardizirali, podobno, kot je npr. standardiziran priključek USB (Universal Serial Bus). Ali kot je standardiziran QWERTZUIOP… na tipkovnicah. (V ZDA je to QUERTYUIOP…) Da bi bil za računalnike po vsem svetu obvezen preprost osnovni program, torej nekakšen BSP (Basic Standard Program). Drugačnih pa naj ne bi bilo dovoljeno prodajati! Kdor bi želel kaj več, naj bi si po želji in potrebah kupil dodatni program. Pa žal ni tako. Zato je Bill Gates, ki je pogruntal, kako krasno se da na tak način služiti denar, eden najbogatejših ljudi na svetu. Sicer slovi tudi potem, da podarja veliko denarja za dobrodelne namene (in zato plačuje manj davka na dobiček). Še bolj pa bi ga človeštvo slavilo, če bi financiral svetovno standardizacijo preprostega osnovnega programa, ki smo ga prej omenili, kar bi pri svojem ogromnem bogastvu in sposobnosti prav lahko uredil in uveljavil. Da ga tisti, ki sedaj uporabljamo njegove vedno nove in »posodobljene« programe, ne bi občasno grdo preklinjali…
Vijake so poznali že pred Arhimedovimi časi. Sprva so jih uporabljali v stiskalnicah za grozdje ali olive, pozneje pa tudi v napravah za tisk bakrorezov, lesorezov ali knjig. Vijake z matico pa so začeli delati šele pred kakimi 300 leti. Ker so jih sprva izdelovali ročno, so bili zelo dragi, matice in vijaki pa so bili med seboj nezamenljivi. Preskočimo čas do leta 1947, ko so v Ženevi ustanovili International Standard Organization (ISO), kjer so standardizirali tudi vijake in matice (standard ISO 68-1), kakršne dandanes uporabljamo po vsem svetu1. Zato lahko npr. na Japonskem izdelan vijak M3, privijemo v matico M3, izdelano v Sloveniji, ali narobe.
Žal v ZDA, ki je najbolj industrijsko razvita država na svetu, še pretežno uporabljajo drugačne vijake in celo drugačne merske enote kot v deželah z metričnim sistemom enot (SI). Ker njihove dolžinske, površinske in volumske enote niso izpeljale iz prametra, tako kot pri nas, njihov srednješolec le z veliko težavo izračuna – če sploh zmore –, koliko inčev ima npr. rob kocke, ki drži 10 galon vode. Celo inženir porabi za ta račun precej več časa kot pri nas, saj mora zaradi nekoherentnih enot upoštevati še pretvorne faktorje. V državah z SI pa je rob kocke, ki drži 10 litrov, preprosto kubični koren iz deset oziroma 2,44 decimetra.
Lahko si predstavljamo kakšen kaos bi nastal, če bi vsako leto »posodobili« vijake in začeli delati čisto drugačne, prejšnje pa bi morali zavreči. Škoda, da v ISO, kjer so napisali in uveljavili že premnoge standarde, še niso odločneje posegli na področje elektrike in elektronike. Sicer napreduje razvoj elektronike veliko hitreje kot razvoj vijakov, kjer se je že nekako ustavil. Starejši še pomnimo, da so pred sto leti začeli z elektronkami, ki so jih v petdesetih letih izpodrinili tranzistorji, pozneje pa integrirana vezja. Nazadnje smo celo slikovne elektronke v televizorjih nadomestili s polprevodniškimi zasloni ter jih naredili ploščate, da jih lahko obesimo na steno. Napredka znanosti in tehnike pač ni mogoče zaustaviti. To velja tudi za računalnike, kjer je razvoj dosegel že presenetljivo visoko raven glede hitrosti, velikosti pomnilnika in ločljivosti zaslona. Vse to pa bi se dalo doseči tudi s standardiziranim osnovnim programom. Saj so tudi mehanične stroje za tipkanje izpodrinili električni, ki so jih ves čas izpopolnjevali, vendar je razpored QWERTZUIOP… ostal in se preselil celo na računalniško tipkovnico, ne da bi se svet podrl zaradi tega. Težave, ki pestijo uporabnike računalnikov so nastale zato, ker delajo proizvajalci mikroprocesorjev, računalnikov in programerjev usklajeno in nam najmanj vsaki dve leti dajo na trg popolnoma nov program. Ta dostikrat zahteva tudi nov in bolj zmogljiv računalnik, ki je že pripravljen za tržišče, čeprav bi raje uporabljali še prejšnjega, ki smo ga že navajeni. Zato je že skrajni čas, da začne ISO odločneje ukrepati tudi na področju elektronike ter zatreti zdajšnji nebrzdan pohlep po dobičku, kakršnega smo tukaj opisali le na dveh primerih, in ki povzroča ogromno škode celotnemu svetovnemu gospodarstvu.
Lep primer, kako je možno proizvajati tudi naprave z daljšo življenjsko dobo daje avtomobilska industrija. Prvi obrtniško in v manjših serijah izdelani avtomobili, ki so se začeli pojavljati ob prelomu prejšnjega stoletja, so bili strašansko dragi. Zato so si jih lahko privoščili le bogataši, ki so morali imeti tudi precej več tehničnega znanja kot današnji vozniki, kajti vozila so se pogosto kvarila. Prvi avto je že leta 1898 pripeljal z Dunaja v Ljubljano baron Codelli. Ko se je pozneje odpeljal še v Nico, se mu je na poti kar trikrat zlomila os, da krpanja pnevmatik ne omenjamo… V ZDA pa je Henry Ford začel leta 1908 izdelovati avto T2 na tekočem traku. Sprva je tak avto stal 850 dolarjev, do leta 1920 pa se mu je cena znižala že na 260 USD. Zato so si ga lahko privoščili tudi pripadniki najštevilčnejšega t. j. srednjega razreda. Do leta 1927, ko so ga prenehali izdelovati, so prodali kar 15 milijonov T2. Tudi sam Ford je vozil tak avto, ki so ga imenovali Tin Lizzy (»pločevinasta Lizzy«). Ko je nekoč na klancu pripeljal do nekoga, ki se je trudil popraviti svojo Lizzy, je Ford ustavil, zavihal rokave in mu popravil avto. Srečni lastnik mu je ponudil 5 dolarjev za pomoč, ki pa jih je Ford odklonil, rekoč, da ne potrebuje denarja, ker je bogat. Pa je dobil nenavaden odgovor: »Ah, dajte no dajte! Če bi bili bogati se ne bi vozili s takšno koreto!« (Pomislimo na Zastavinega »fička«!) Kot vemo, so do današnjih dni kakovost Fordovih avtomobilov močno izboljšali, še precej bolj zanesljiva pa so vozila BMW, Merzedes, VW ali Toyota (ki se drenja pri vrhu), če naštejem le nekatere, garancijska doba vrhunskih avtov pa se je povečala že na pet let. Ko vidimo današnje proizvodnje linije za avtomobile, se čudimo, koliko del, npr. varjenje karoserije, potopno cinkanje in barvanje ter drugih funkcij opravijo avtomati. Podobno je z elektronskimi napravami, kjer smo pri prvih morali še povezovati posamezne elemente z žico. Potem so izumili tiskana vezja, avtomatsko vstavljanje elementov in potopno spajkanje. Vsa ta dela je prej opravljala množica nizko kvalificiranih delavcev, ki so zaradi avtomatike izgubili službo – če se niso prešolali za kaka bolj zahtevna dela. Prekvalifikacija pa zahteva precej časa, truda in denarja. Po drugi strani pa jim je uspelo z avtomatizacijo v proizvodnji že tako znižati cene elektronskih aparatur, da se jih večinoma sploh ne izplača več popravljati; pametneje je kupiti nov, boljši in modernejši aparat, ki stane le malo več, kot bi stalo popravilo in rezervni del(i). Kje so že časi, ko je še veljalo npr. jamstvo za transformator v Tektronixovih osciloskopih za vso življenjsko dobo instrumenta?!. Pri tem gre ogromno aparatov v smeti, čeprav bi jih lahko na preprost način popravili, če bi bili z modularno gradnjo narejeni tako, da bi lažje zamenjavali pokvarljive dele. Ker manj delavcev naredi vedno več izdelkov, vedno več delavcev z nižjo izobrazbo izgublja službe, zato si teh izdelkov ne more privoščiti. Danes velja, da tisti, ki so imeli možnost, vztrajnost in potrpljenje, da so se čim bolj izobrazili, precej lažje dobijo in obdržijo službo. Vseživljensko učenje je postalo nujno za preživetje! Zaradi razvoja, kakršnega smo opisali, pa porabi svetovno gospodarstvo veliko več surovin kot bi jih, če bi bili že sami aparati primerno zasnovani. Tu bo treba nekaj postoriti v svetovnem merilu. Po drugi strani pa se bomo morali tudi pri nas zamisliti, kakšne visoko izobražene kadre »proizvajamo«, saj imamo ogromno nezaposlenih diplomantov FDV, medtem ko nam sposobni in ustvarjalni kadri, kot so npr. obrtniki, tehniki ter inženirji, bežijo v inozemstvo…
Zakaj mečemo v smeti še uporabne elektronske/električne naprave?
2014_SE222_26
