Komunikacija med računalniškim programom in priključeno napravo lahko nemoteno in brez zapletov poteka le takrat, če oba »sogovornika« upoštevata pravila in dogovorjene protokole v medsebojni komunikaciji. Včasih je koristno, če v roke vzamemo svinčnik in list papirja ter narišemo vse mogoče primere protokolov in za vsakega razčistimo potek medsebojnega sporazumevanja.
Ne kaže podcenjevati dejstva, da hkrati razvijamo dve aplikaciji in da se moramo včasih bolj posvetiti eni, drugič drugi, v obeh primerih pa nam bo v pomoč kakršnakoli oblika razhroščevalnika in v primeru serijske komunikacije pregleden serijski terminal. Raznolikost USB priključkov je očiten dokaz o vsestranski uporabnosti tega vodila, a pred načrtovanjem vseeno dvakrat preverimo, če so povezave ob priključitvi ustreznega kabla res takšne, kot smo načrtovali, to še posebej velja za napajalne priključke!
Najprej bomo obravnavali primer, ko je računalnik v vlogi upravitelja, priključena naprava pa na njegovo zahtevo odpošlje posamezni znak, niz znakov ali kar cel paket podatkov. Če nek računalnik krmili nek proces in od priključene periferne naprave potrebuje neke podatke, recimo trenutno temperaturo v neki točki procesa, je ta način lahko zelo priročen, res pa je, da dobimo informacijo le takrat, kadar jo zahtevamo. Zato je večina aplikacij, ki uporabljajo takšen način komunikacije s področja spremljanja in arhiviranja določenih parametrov.
Tipična je zahteva v obliki znaka ali niza znakov, s katero upravitelj (računalniški program) periferni napravi sporoči, kaj od nje želi. Lahko gre za čisto preprosto obliko ukaza »Pošlji«, na podlagi katere priključena naprava pošlje vrednost, podatek, ki ga upravitelj od nje pričakuje. Če smo ravno omenjali temperaturo, je to lahko niz »+184,5 °C«, ki je zaključen z znakoma CRLF, (»kazalec na začetek vrstice, nova vrstica«). ASCII vrednost CR je 13, LF pa 10. Teh dveh znakov ni mogoče natisniti, sta pa zelo pomembna pri komunikaciji, saj označujeta konec poslanega niza. Za prejemnika niza to pomeni, da je niz v celoti sprejet in zaključen, ter da se lahko začne z analizo poslanega sporočila.
Ukazov upravitelja je lahko več, sicer pa v večini primerov zadostuje le eden. Če je ukazov več, mora prejemnik sprejeti ukaz prepoznati in izvesti določeno nalogo, ki mu jo upravitelj z njim nalaga. Vzemimo le dva ukaza, »:Podpis« in »:<«. S prvim dobimo od priključene naprave njene osnovne podatke, v našem preprostem primeru bo to le ime »TMP_USB500«, z drugim ukazom pa »sprožimo« pošiljanje niza, ki predstavlja trenutno izmerjeno temperaturo. Z dvopičjem smo na poseben način označili, da gre za ukaz, lahko pa bi uporabili tudi kakšen drug znak. Pri izpisu in predstavitvi delovanja komunikacije je smer nizov na tak način veliko bolj pregledna.
Osnove programiranja Visual Basic.NET v okolju Visual Studio (8)
2017_SE253_30
