In kako izdelamo tiskanino bolj profesionalno? Pri izdelavi je najbolj težavno in problematično ravno prenašanje vzorca na bakreno folijo. Večina profesionalnih postopkov uporablja foto postopek. Med mnogimi možnostmi bomo na tem mestu omenili zanimiv (termični) postopek, kjer vzorec najprej prenesemo na posebno prozorno folijo z laserskim tiskalnikom ali fotokopirnim strojem. Pomembno je, da se (tiskarski) prah nanaša pri povišani temperaturi. (Brizgalni tiskalnik za ta postopek ni dober.) Primerno veliko, očiščeno ploščico kaširanega pertinaksa postavimo za nekaj minut v (kuhinjsko) pečico s temperaturo okoli +140 0C. Na tako segreto ploščico položimo potiskano folijo (potiskana stran se mora dotikati bakrene površine) ter jo previdno prevaljamo, da se vzorec, podobno kot pri letrasetu, oprime bakrene površine. Folijo zavržemo. Kartica se mora pred jedkanjem ohladiti na sobno temperaturo. Nadaljnji postotek izdelave (jedkanje, vrtanje) je do potankosti enak malo prej opisanemu. Folijo z imenom TEC 200 naročimo po telefaksu (0044 1242 254-108), stroške lahko poravnamo tudi s kreditno kartico.
Elemente prispajkamo na tiskano vezje po sliki št. 2. Pri tem moramo paziti, da pravilno orientiramo vse polprevodnike in elektrolitski kondenzator. Prispajkamo tudi mikrokontroler, prej pa moramo vanj vpisati že omenjeno programsko datoteko. (Podnožje za U1 bomo vgradili takrat, ko bomo program sami napisali in ga morali še preiskusiti.) Program, s katerim bomo poganjali PIC-vezje, prepišemo s papirja v datoteko s pomočjo običajnega oblikovalnika besedila. Pri prepisovanju moramo biti nadvse pazljivi. “Besedilo” moramo shraniti v “text mode”, ime pa mora obvezno imeti končnico HEX (npr. RDECA.HEX).
Za programiranje mikrokontrolerjev v domači delavnici ponuja Microchip zares cenen programator iz družine PICSTART (v kompletu je še vrsta povsem uporabnih stvari). Če bomo mikrokontroler programirali sami, moramo paziti, da pred tem v “Setup” meniju vključimo tudi “watch dog” možnost (WDT=On)! Vse ostale nastavitve pustimo take, kot se postavijo ob zagonu programa MPS16B.EXE (Part=P16C54, Osc=RC). Vezje rdeče luči moramo povezati še z dinamom. To lahko storimo na dva načina. Priključni žički lahko prispajkamo na samo kartico, lahko pa ju tudi privijemo. V tem primeru na tiskanino namestimo dvojno vijačno sponko. Vsekakor vezje na koncu sestavljanja dobro očistimo z alkoholom in ga zaščitimo z lakom iz pršilke. Sedaj je še čas, da preizkusimo njegovo delovanje.
Le preizkušeno vezje lahko brez skrbi pritrdimo v ohišje rdeče luči. To opravilo je prepuščeno iznajdljivosti graditelja, je pa izredno pomembno, ker se bo slaba izvedba maščevala z nezanesljivim delovanjem luči. Naloga ni preprosta tudi zato, ker je notrajnost svetilke zelo razgibana. Kaže, da se v tem primeru obnese pritrjevanje s pomočjo brezkislinskega silikonskega kita (npr. Termosil). Kit iztisnemo iz tube neposredno v tisti del ohišja, ki je trdno pritrjeno na kolo. S kitom ne varčujemo. V želatino nato previdno vtisnemo vezje. Kit se po 15 minutah že toliko strdi, da na otip ni več lepljiv. Če nismo površni, lahko sedaj brez težav namestimo barvni pokrov svetilke na svoje mesto!
Pri izdelavi in vgradnji elektronskega vezja moramo dosledno uporabljati opremo, ki elektroniko varuje pred elektrostatično elektriko. To, da se nezaščiteni (s prosto roko) ne smemo dotikati elektronike, ve le malokdo. Minimalno, kar zahtevajo standardi, je dosledna uporaba osebne ozemljitvene zapestnice.
Preizkus delovanja luči
Dejansko gre le za formalnost, ker izdelek ni potrebno umeriti ali kako drugače pripraviti za delovanje, se pa preizkus bogato obrestuje, v primeru, če bi kaj vseeno spregledali. Vezje priključimo na usmernik z 12-voltnim izhodom. Svetleče diode morajo takoj oživeti. Opazujmo jih nekaj trenutkov, da se prepričamo, ali delujejo v pričakovanih ritmih. Medtem izmerimo tokovno porabo vezja, ki ne sme preseči 20 mA. Pri tem moramo biti pozorni, kajti vsaka prekinitev napajalnega tokokroga resetira mikrokontroler in vrne program na začetek prve sekvence.
V primeru, da LED-diode le ne bodo utripale, preverimo +5 V napajanje RISC-vezja in zatem še namestitev vseh elementov. Če tudi tu ne odkrijemo nič nenavadnega, tiči težava v programu. Razumljivo je, da tak mikrokontroler, kot ga prodajo trgovci, ne deluje. Potrebno ga je programirati, HEX-datoteko pa moramo prenesti do bita natančno!
Uporaba
Vse, kar moramo storiti, je, da vključimo dinamo in poženemo kolo. Utripanje LED-diod bo potekalo po treh različnih sekvencah, ki se menjavajo v ritmu 8 sekund (približno). Luč bo delovala (oživela) že pri zelo majhni hitrosti kolesa, nič večji, kot je normalen korak pešca, in nespremenjeno do največjih hitrostih (to drži v primeru, da dinamo ni preobremenjen). Temperaturno območje delovanja vezja je med 0 oC in +70 oC za komercialno izvedbo PIC-mikrkontrolerja. V primeru, da bomo kolesarili tudi pri temperaturah pod lediščem vode, pa moramo izbrati nekoliko dražjo industrijsko verzijo (tak mikrokontroler ima oznako PIC 16C54 RCI/P). Takrat bo vezje delovalo med -40 oC in +85 oC.
:10000000320030002E00300032002E00390038005F
:10001000520064006500630061004C0075006300DD
:10002000090C0500E70C0600080C02007E007D00AC
:100030007C007B006109360920094B0904001A0A7B
:100040001B06300A3B06280A5B062C0A7B001B05B0
:100050003C07300A7F0000089D0700083C070008A5
:100060007F031F02070E43061F050008BE02080C8F
:100070009E00430700087E00BD02400C9D00430720
:
Virtualna trgovina, nakup brošure in informacije!
Rdeča luč za kolo
Avtor: Jernej Böhm
Ljubljana, julij 2003
