list p=16f84 – Ta direktiva pove prevajalniku, da je program namenjen
mikrokontrolerju PIC 16F84.
#include <p16f84.inc> – V program vključi datoteko p16f84.inc, ki vsebuje
imena registrov v mikrokontrolerju in še nekatere druge definicije. Če ta direktiva
manjka, ne moremo dostopati do registrov mikrokontrolerja z njihovimi imeni, kar
nam zelo oteži programiranje in napravi daljši program skoraj nečitljiv.
org – Določi naslov programskega pomnilnika, kamor se bo program vpisoval.
Ta naslov je podan kot parameter direktivi.
end – Obvezno na koncu programa.
Razvojno okolje MPLAB
MPLAB je razvojno okolje za PIC mikrokontrolerje, ki ga dobimo zastonj na spletni strani http://www.microchip.com. Okolje je zelo uporabno, vsebuje pa tudi simulator, ki nam pomaga pri iskanju napak v programu, čeprav ne more simulirati posebnih funkcij mikrokontrolerja. S pomočjo priročnika, ki je pred vami se bomo naučili programiranja v MPLAB zbirniku, ki je dokaj enostaven za uporabo. Za pisanje novega programa moramo najprej odpreti nov projekt, kar storimo z ukazom Project > New project v vrstici z meniji (glej sliko 2). Odpre se nam pogovorno okno, v katero vpišemo ime projekta, ki ga želimo ustvariti, in lokacijo, kjer bo projekt shranjen. Projektnim datotekam moramo dati končnico .pjt. Ko kliknemo gumb OK, se nam bo pojavilo okno Edit Project, v katerem nastavimo način razvijanja programa in določimo ime izvorne datoteke, v kateri bo naš program. Način razvijanja programa nastavimo na MPSIM simulator, saj bomo le tako lahko uporabljali simulator delovanja mikrokontrolerja. To nastavitev opravimo s klikom na gumb Change (glej sliko 3). V novem pogovornem oknu moramo nastaviti tudi tip mikrokontrolerja (16F84), frekvenco, pri kateri bo deloval, in tip oscilatorja (če je oscilator kristalni, izberite XT). Ostane nam še nastavitev zbirnika, ki jo izvedemo tako, da se vrnemo v okno Edit Project, na seznamu kliknemo datoteko s končnico .hex in nato še gumb Node Properties. V novem pogovornem oknu vnesemo nastavitve, kakršne so na sliki 4. Ko se zopet vrnemo v okno Edit Project, kliknemo gumb Add Node in vpišemo ime datoteke z izvorno kodo programa. Imeti mora isto ime in lokacijo kot datoteka s projektom, le končnica mora biti .asm. Preostane nam le še, da kliknemo OK in v glavnem oknu programa preko vrstice z meniji s File > New odpremo novo okno, vanj napišemo program in vse skupaj shranimo z ukazom File > Save All v datoteko z istim imenom, kot smo ga prej definirali (s končnico .asm). Ko želimo program prevesti, kliknemo na vrstici z meniji Project > Build All. Če so v programu napake, se bodo izpisale v novem oknu skupaj s podatkom o zaporedni številki vrstice, v kateri se je napaka pojavila. Če napak ni, boste v imeniku s projektom dobili datoteko s končnico .hex, ki jo lahko vpišete v mikrokontroler z ustreznim programom in programatorjem.
CPE
O CPE (centralni procesni enoti) moramo vedeti le to, da izvaja instrukcije in tako obdeluje ter prenaša podatke. V ta namen ima vgrajen dodaten 8-biten register z oznako W, ki ga imenujemo delovni register. Ta register rabimo zelo pogosto, saj se vanj shranjujejo rezultati po izvedbi posameznih instrukcij.
Programski pomnilnik
Programski pomnilnik je sestavljen iz 1024 lokacij, v vsako pa lahko vpišemo 14-biten podatek. Vsaka instrukcija v PIC mikrokontrolerjih zavzame skupaj s parametri samo 1 lokacijo programskega pomnilnika (zato so programi tako kratki). Prva in peta lokacija imata posebno vlogo: v prvi se nahaja ukaz, ki se bo izvedel takoj po vklopu mikrokontrolerja (reset vektor), v peti pa se začne del programa, ki se izvede ob prekinitvi (prekinitveni vektor). Kako se pravilno nastavi ti dve lokaciji, si bomo ogledali v nadaljevanju. Organizacijo programskega pomnilnika si lahko ogledate na sliki 5.
