Druga opcija, «Config address», predstavlja naslov konfiguracijske besede v pomnilniku čipa. Polje «Program memory» definira velikost programskega pomnilnika čipa. Zadnji parameter je «Programming algorythm», ki definira, po katerem algoritmu se bo opravilo branje in vpisovanje iz oziroma v čip. Z dvojnim klikom na to polje se odpre okno za brskanje po disku, v katerem je potrebno izbrati ustrezni algoritem. S PIC programatorjem dobite tri algoritme: PIC12cxx.dll, PIC16f84.dll in PIC16cxx.dll.
Algoritem PIC12Cxx.dll je algoritem za PIC-e z 12-bitnim programskim pomnilnikom, kot so PIC12C605, PIC12C509 itd. (po specifikaciji programiranja za PIC12C5xx). Algoritem PIC16Cxx.dll je napisan po specifikaciji programiranja za PIC16C6x/7x/9xx, medtem ko je PIC16f84.dll napisan za PIC16C84 in PIC16F84. Glavna razlika med tema dvema algoritmoma je v tem, da PIC16F84.dll ne uporablja instrukcije «End programming», medtem ko jo PIC16cxx.dll uporablja. V tabeli 1 so pregledno prikazane karakteristike posameznih algoritmov, s pomočjo katere lahko za določeni mikrokontroler enostavno izberete ustrezni algoritem.
Najvažnejše funkcije iz menija so dosegljive tudi prek ukaznih tipk, ki se nahajajo takoj pod menijem, kot je to tudi v navadi v Windows-like programih. Tipka <Refresh> je pravzaprav skrajšana verzija funkcije «Open»: <Refresh> ponovno naloži podatke iz že odprte HEX-datoteke. Ta funkcija bo zelo koristna, če v Mplab-u spremenite program. Z aktiviranjem Refresh-a se bodo naložili novi podatki (vsaj tisti, pri katerih je vključena opcija «Load from HEX file») brez potrebe po iskanju datoteke na trdem disku («Open»).
V meniju «Help» se še naprej nahaja samo malo reklame, saj menim, da so posamezne funkcije jasne že same po sebi in da program ni tako kompliciran, da bi potrebovali dodatno pomoč iz Help-a, katerega izdelava tudi ni majhno delo. Za kakršne koli težave, verjamem, da se bo odgovor našel v tem prispevku.
Na koncu še nekaj besed o kablu za programiranje (ISP-adapter). Kot je razvidno s slike 6, je shema zelo enostavna – en konec kabla prispajkate na DIL40 podnožje (in pri tem pazite, da ga preveč ne zagrejete, da se plastika ne bi raztopila), na drugi konec kabla pa lahko namestite konektor ali posamične kabelske priključke. Prednost konektorja je v enostavnem priklopu na vezje, vendar postane razvoj tiskanega vezja bolj kompliciran, saj je isti konektor potrebno predvideti tudi na njem. Če se odločite za posamične priključke (poglej sliko 7), je manj težav pri izdelavi tiskanega vezja, vendar je potrebno dobro paziti pri povezovanju, ker obstaja večja možnost za napako in uničenje čipa (npr. če zamenjate polariteto). Kar zadeva sam kabel, lahko uporabite katerikoli kabel z vsaj 5 žicami. Sam sem uporabil kabel 7×0,25 dolžine okoli 40 cm in nisem imel nobenih težav pri delovanju. Za pričakovati je, da bo, v kolikor pretiravate z dolžino kabla, prišlo do popačenja signala, kar bi potem lahko onemogočilo programiranje vezja. Če uporabljate ISP, je v PIC programatorju v meniju «Settings» potrebno izbrati opcijo «Download cable», pri razvoju vezja pa je potrebno eventualno predvideti tudi dodatne ločitvene upore. Podrobnosti o tem lahko preberete v tehnični dokumentaciji za vsak posamezni čip.
Virtualna trgovina, nakup brošure in informacije!
PIC programator V2.0
Avtor: Darko Dužanec, univ.dipl.ing.
Ljubljana, julij 2003
