Doslej smo spoznali že precej skrivnosti, ki so skrite v Visual Studiu. No, saj v resnici niso skrivnosti, le možnosti je toliko, da se težko znajdemo in zelo malo je možnosti, da bomo iskali (in našli !) nek pripomoček, če ga nismo prej vsaj enkrat uporabljali. Tokrat bomo razhroščevalnik uporabili v praksi in spoznali njegovo uporabnost na prvem pravem primeru komunikacijskega vmesnika za povezavo z napravami, ki uporabljajo navidezna COM vrata.
Serijska komunikacija prek USB vodila je sodobna različica RS232 COM porta, ki spremlja računalnike že od samega začetka. Gre za UART (universal asynchronous receiver/transmitter) s tako prilagojenimi signali, da omogočajo komunikacijo računalnika z zunanjim svetom na neki krajši razdalji (recimo do 15 m). Dogovorjene so hitrosti prenosov in protokoli za različne oblike medsebojne komunikacije, napetostni nivoji, vtikači, vtičnice in kabelske povezave, vendar je vse to potrebno le v zvezi s prenosom in zmanjšanju vpliva motenj na komunikacijske linije. Prek RS232 vrat so bili povezani tiskalniki, prve miške, prve povezave z modemi, ki so omogočali dostop do Interneta in tako naprej. Uporabnost teh vrat je bila vsako leto večja, vse več naprav je bilo z računalniki povezanih prek njih in serijsko so na matično ploščo računalnika vgrajevali le dvoje takšnih vrat. Treba je bilo vgraditi razširitvene kartice, s katerimi smo pridobili dodatna serijska vrata z oznakami COM3, COM4 in tako naprej. Računalniki pa so postajali vse manjši in vse bolj prenosni, zato je končno vstopilo v igro USB vodilo, ki je prekašalo vse, kar smo poznali do tedaj! In od takrat se lahko z istimi napravami sporazumevamo prek navideznih COM vrat, podatki pa od točke do točke potujejo po USB vodilu, ki ga upravlja gonilnik računalnika.
Na obeh straneh medsebojne komunikacije sta še vedno UART vmesnika, zato se za uporabnika ni skoraj nič spremenilo. Za »prevajanje« protokolov z USB vodila na UART vmesnik neke priključene naprave skrbi integrirano vezje z vgrajeno programsko opremo, torej nek mikrokontroler, ki se sporazumeva z USB gonilnikom v računalniku in kateremu je podrejen. V našem primeru je to vezje FT232 proizvajalca FTDIChip. Ob priključitvi naprave med računalnikom in tem vezjem prek USB vodila steče postopek prepoznavanja in če gonilnik prepozna priključeno napravo kot navidezna COM vrata, jo oštevilči. Vse priključene naprave, ki izkoriščajo možnost serijske komunikacije prek navideznih vrat, dobijo unikatno številko COM vrat in ta pri dveh priključenih napravah nikoli ni enaka. Navidezna vrata se pojavijo na spisku le takrat, kadar je ob priključitvi naprave postopek prepoznavanja in oštevilčenja uspešno zaključen. Za to in še za marsikaj drugega skrbi USB gonilnik računalnika.
USB vodilo z lahkoto razširimo na toliko vrat, kolikor jih potrebujemo, z dodajanjem USB vozlišč, na katera spet lahko priključimo nova vozlišča. Prednost tega vodila je namreč možnost »vročega priklopa«, torej lahko napravo kadarkoli priključimo, dodamo na vodilo. Druga prednost je napajanje na vodilu, ki je lahko priključeni napravi edini vir napajanja za delovanje; dokler je priključena, deluje in komunicira z računalnikom, sama po sebi pa ne deluje. Elektroniki imamo veliko zamisli za različne naprave, ki lahko delujejo brez lastnega (recimo baterijskega) napajanja, zato smo nad to možnostjo seveda navdušeni!
Za začetek je dobro vedeti, koliko COM vrat (fizičnih in navideznih) imamo na razpolago. Brian Millier je v enem izmed svojih člankov pokazal odličen primer kratkega podprograma, s katerim izvemo, kakšno je trenutno stanje v zvezi s COM vrati na našem računalniku. Podprogram naredi spisek COM vrat in njihovo oštevilčenje. Prvotni program bomo nekoliko nadgradili, poleg tega pa ga bomo imeli v posebnem programskem modulu, ki ga bomo imenovali »Komunikacija«. V tem modulu se bodo nahajali vsi podprogrami, ki jih bomo potrebovali v zvezi s komunikacijo prek navideznih COM vrat. Nov modul bomo ustvarili takole: v vrstici glavnega menija izberemo Project → Add Module.. → Module. V oknu imamo možnost spremeniti privzeto ime in kot smo že prej omenili, bomo ta modul imenovali »Komunikacija«. Na desni strani je kratek opis tega modula, namenjen pa je shranjevanju skupin funkcij oziroma podprogramov.
Osnove programiranja Visual Basic. NET v okolju Visual Studio (6)
2017_SE250_45
