Realnost migracije med različnimi proizvajalci 32-bitnih mikrokontrolerjev, kot jo vidi Erlandur Kristjánsson, vodja marketinga odseka za visoko zmogljive mikrokontrolerje pri podjetju Microchip Technology Inc. Standardizacija platforme jedra mikrokontrolerjev je uvrščena zelo visoko na seznam želja v tej veji industrije, vendar se bodo kljub morebitnim skupnim jedrom oblikovalci še vedno soočali s težavami pri prenosu perifernih naprav in vgrajene programske opreme (firmware-a).
Periferne enote so ključnega pomena za migracije
Razvoj večine naprav se začne z določanjem funkcij, ki jih bo sistem nudil in načinom, kako bodo uporabniki do njih dostopali. Te zahteve bodo določila vezja, ki bodo za to potrebna in katere v mikrokontroler vgrajene periferne naprave bodo potrebne za njihovo krmiljenje. Če na primer želi oblikovalec vključiti industrijski vmesnik človek-stroj (HMI), bo moral mikrokontroler podpirati LCD in zraven še neke tipke ali zaslon za zaznavanje dotika, komunikacijski vmesnik med napravo in HMI vmesnikom; LED signalne diode in piskač ali kakšen drug element za avdio opozorila. MCU bo zato moral imeti vgrajen CAN krmilnik za komunikacijo; ADC za podporo zaslona na dotik in PWM generator-časovnik za krmiljenje piskača. Bolj je periferija funkcionalna, manj dodatnega zunanjega vezje je potrebno, ki lahko znatno zmanjša količino programske kode, ki jo mora oblikovalec napisati. Z uporabo načina »brenčač« (buzzer mode) lahko isti rezultat torej dosežemo lažje kot z uporabo PWM generatorja.
Značilno za takšen razvoj je, da želeli oblikovalec vedeti o jedru vsaj dve ključni dejstvi:
- Je jedro dovolj hitro, da bo zmoglo vse naloge programske opreme, ki je potrebne za podporo funkcijam, ki jih ponuja končni izdelek?
- Ali je opravljanje vseh teh nalog učinkovito?
Če je odgovor na obe vprašanji »Da«, potem večina oblikovalcev ni preveč zaskrbljenih glede vrste jedra, ki se uporablja.
Bolj zaskrbljujoča je količina obstoječe programske opreme in gonilnikov za podporo zunanjim napravam, ki bi lahko prehajali iz enega na drugo jedro. Ker je večina kode za 32-bitne mikrokontrolerje napisana v programskem jeziku C, ga lahko načeloma prevedejo za katerokoli procesorsko jedro, vendar pa ima in bo tudi v prihodnosti imel vsak proizvajalec mikrokontrolerjev periferne funkcije in programske modele, ki so edinstveni za njegove izdelke, ne glede na uporabljeno jedro. To je tisto dejstvo, ki naredi iz preprostega prenosa programske opreme velik izziv.
Prenosljivost platforme za 32-bitne mikrokontrolerje
Microchip Technology Inc
