Bitka s hrošči ali razhroščevanje našega programa je pomembno opravilo, ki se ga je pametno lotiti temeljito. Svetujem vam, da poskusite v programu pripraviti takšne razmere, za katere mislite, da bi se utegnile pojaviti tudi med običajno uporabo programa, čeprav so včasih videti zelo ekstremne. Domišljija uporabnikov je brezmejna in nepredvidljiva in včasih jim uspe s svojo interakcijo glavni program na uporabniškem vmesniku tako pretentati, da skoči tudi v izvajanje takšnega programa, ki sploh ne obstaja!
Bolj kot to, da so v našem programu hrošči, pa bi nas moralo skrbeti to, da na nobenega ne naletimo ali da nam ni uspelo odkriti niti enega samega! To lahko pomeni, da smo program napisali z upoštevanjem vseh mogočih situacij in morebitnim vnosom neprimernih vrednosti in tipov vhodnih spremenljivk, ki se lahko pojavijo kot parameter v neki formuli za izračun, ali pa to, da gre za presneto potuhnjen primerek, ki obeta kup težav. No, z dobrim orodjem smo pri delu lahko bolj uspešni.
Prva možnost razhroščevanja je s spremljanjem vrednosti lokalnih in globalnih spremenljivk, dokler ne naletimo na napako. Ko poženemo program tako, da v ozadju teče razhroščevalnik, nam ta vrednosti spremenljivk neprestano osvežuje, tako da imamo z vsakim novim korakom svežo sliko dogajanja znotraj programa. Za osnovno pomoč nam bosta dovolj že okni »Autos« in »Locals«, ki se pojavita takoj, ko poženemo program, če prevajalnik uspešno prevede napisano programsko kodo. V teh dveh oknih so izpisane vse lokalne spremenljivke v tistem delu programske kode, ki se trenutno izvaja. Kadar iz glavnega programa skočimo v nek podprogram (Sub) ali funkcijo (Function), se nam v okno »Locals« naložijo nove lokalne spremenljivke, ki pač veljajo znotraj teh rutin. S tem imamo »pokrit« ogromen del spremenljivk, ki se pojavljajo v podprogramih, vključno z vsemi spremenljivkami, ki vstopajo vanje skupaj s klicem.
Okno »Autos« nam prikazuje zadnjih nekaj spremenljivk, kakor smo jih po vrsti definirali, ko se je program izvajal. Zadnja se prikaže čisto spodaj. Pripravil sem primere kratkih podprogramov, s pomočjo katerih bomo razumeli delovanje in uporabnost teh dveh oken.
Ko smo ravno pri primeru deljenja programskih vrstic, bom pojasnil še to. Največkrat se nam klic podprograma skupaj z argumenti razvleče v zelo dolgo vrstico, ki je, milo rečeno, zelo nepregledna. Majhna zvijača nam bo pomagala vse skupaj spraviti v naše »vidno polje«, kjer bomo imeli med izvajanjem popoln pregled nad tem, kakšne argumente smo dobili v podprogram ali funkcijo in kakšne so njihove vrednosti. Vse to seveda brez uporabe drsnika!
Gre za možnost deljenja posameznih programskih vrstic in čudežna kombinacija znakov je presledek in podčrtaj ( _). Za njima lahko nadaljujemo pisanje daljše programske vrstice v naslednji vrsti, če je še predolga, pa si spet pomagamo na enak način. Na sliki 1 je prikazan videz daljših programskih vrstic brez deljenja, na sliki 2 pa je za boljšo preglednost uporabljeno deljenje. Kombinacija znakov presledek-podčrtaj je na sliki označena z rdečim kvadratom. Uporabnost ocenite sami!
Program poženemo s pritiskom na zeleno puščico v menijski vrstici za razhroščevanje. Program se bo zagnal tudi, če bomo pritisnili gumb bližnjice, F5 na tipkovnici. Za boljšo preglednost boste vse pomembnejše gumbe, bližnjice in opise funkcij našli na sliki 3.
Osnove programiranja Visual Basic.NET v okolju Visual Studio (5)
2017_SE249_35
