Sodobne baterije vsebujejo vezje, ki ščiti celice, spremlja njihovo stanje in omogoča komunikacijo z nadrejenim sistemom. Tako lahko od baterije izvemo kakšni sta njena napolnjenost in zdravje, brez da bi poznali kemične lastnosti celic

Pomanjkljivost baterij brez elektronike je, da je težko ugotoviti koliko naboja oz. energije vsebujejo. Zgolj napetost ni dovolj, saj je ta odvisna tudi od zgodovine praznjenja, temperature in drugih dejavnikov. Dodaten problem je meritev med praznjenjem ali polnjenjem, saj je dodaten padec napetosti tudi na notranji upornosti. Vse to bi sicer lahko tudi spremljala naprava, ki jo baterija napaja, zaplete pa se, ko baterijo vzamemo iz naprave in vstavimo drugo baterijo.
Sodobne baterije zato vsebuje vezje, ki spremlja stanje baterije in omogoča komunikacijo. Tako baterija sama nudi podatek o preostali kapaciteti, celotni kapaciteti, preostali čas delovanja in druge koristne podatke. Vezje baterije je združeno z celicami, zato vedno ostaja z njimi. Baterije, ki se uporabljajo za prenosnike in druge komercialne naprave pokriva standard Smart Battery Data Specification [1]. Za komunikacijo z baterijo se uporablja SMBus (System Management Bus) [2], ki je izvedenka znanega dvožičnega standarda I2C. Baterija se na vodilu obnaša kot suženj, med polnjenjem pa lahko tudi kot gospodar in pošilja zahteve o toku in napetosti neposredno polnilniku. Komunikacija je sestavljena iz množice ukazov, ki omogočajo branje podatkov in nastavljanje parametrov.