Prebral sem prispevek urednika revije Svet Elektronike Jureta, S52CQ in njegov poziv: “Naj vam prihajajoča pomlad prinese novo „cvetlico“ v vašo delavnico – zakaj ne bi to bilo radioamaterstvo?“
Kakor kaže, nisem nič zamudil, saj je prav čas pomladi. Preden pa preidem k bistvu, moram razložiti neke stvari, kar se tiče radioamaterstva. Radioamater ni vsak, ki ima dovoljenje za delo na radijski postaji in „Shack“, kakor se med radioamaterji imenuje prostor, napolnjen z njegovo operatorsko kramo. Tudi streha polna anten ali celo stolp ob hišici na vrhu hriba ne naredi radioamaterja, kaj šele njegov eno črkovni znak. Radioamaterstvo je zasvojenost, bolezen, če hočete, nekateri pravijo celo „diagnoza“. Nekje sem že zapisal, kaj pravi moja žena o radioamaterjih, da smo vsi malo čudni. Posebno še, kadar si poskušam rezervirati čas za kakšno 24 urno, da ne rečem 48 urno tekmovanje. Takrat je treba ravnati z občutkom in taktično več dni pred začetkom, da me med tekmovanjem nihče ne moti in lahko v miru delam, saj me v času tekmovanja ni doma za nikogar. Ne le to, da mi kuha kavo in skrbi, da nisem lačen, celo sočustvuje z menoj, če mi gre kaj narobe. Pred leti se mi je sredi tekmovanja zrušil računalnik in vse je splavalo po vodi, bil sem razočaran, a me je tolažila, češ tudi kmetu stolče toča vinograd, pa saj nič ne more.
Tako je to, zato ne pozabite, kaj sem vam naložil, ko boste v takem položaju. So še drugi momenti, ko se pokaže zagnanost za mikrofon ali taster. Včasih sem močno motil televizijo po vsej ulici, saj sem v naselju hiša do hiše. Kadar sem imel tekmovanje, sem se izogibal delu na nižjih obsegih, saj sem tam povzročal največ motenj. Žična antena mi še sedaj dela motnje, a le meni, vsi drugi imajo že optiko. Dostikrat se je zgodilo, da so bile na televiziji druge motnje in sem se bal, da bodo spet okrivili mene. Takrat sem stopil na balkon in se kazal ljudem, da za motnje nisem kriv jaz.
Kaj je radioamaterstvo
2017_SE252_65
