Dijak Elektro in računalniške šole Ptuj, Benjamin Lukman, je ob pomoči mentorja, Janeza Sipoša, izdelal organsko sončno celico. Organska sončna celica spada med čiste obnovljive vire energije.
E
nergijo pridobiva s pomočjo sončne energije na podoben način, kot silicijeva sončna celica. Razlikuje se po materialih, ki se uporabljajo za izkoriščanje pridobivanja energije iz svetlobe. Sestava organske sončne celice temelji na njeni notranjosti, kjer je titanijev dioksid prepojen z borovničevim sokom. Ta spojina je združena na enem izmed prevodnih stekelc, ki služita kot ogrodje sončni celici. Drugo prevodno stekelce je prevlečeno s sajami (ogljik). Obe stekelci združimo in med njiju dodamo elektrolit za možnost prehajanja elektronov.
Delovanje organske sončne celice
Organska sončna celica je v primerjavi s silicijevo sončno celico manj učinkovita, saj ima možnost absorbirati fotone od 400-550nm valovne dolžine (modra, modro-zelena, zelena). Organska sončna celica deluje na principu fotosinteze. Fotosinteza je proces v rastlinskih listih, za katerega sta potrebna voda, ogljikov dioksid in nujno potrebna sončna svetloba. Središče fotosintetskih reakcij so kloroplasti. Energijo za potek fotosinteze dajo fotoni sončne svetlobe (foton = najmanjši delec svetlobne energije). Ko svetloba obseva kloroplast, določen elektron klorofilne molekule prevzame energijo svetlobnega fotona. To energijo lahko prenese s pomočjo vode na drugo molekulo v foto sistemu in končno h glavnemu barvilu. Organska sončna celica deluje na podoben način, le da je pri organski sončni celici namesto klorofila in ogljikovega dioksida v listih titanov dioksid prepojen z borovničevim sokom (pigment). Za prehajanje elektronov v celici pa še dodamo elektrolit.
Organska sončna celica 2009_SE166_41 Mentorja: Janez Sipoš, Marjan Bezjak
