Bill Walker, ki je vozil avto, mi je dal sedež zraven sebe, zadaj pa sta sedela Frank Doyle in Jack Millay. Od letališča, ki leži med veletokom Columbia in največjim mestom Oregona, Portlandom, pa do Beavertona, kjer so obrati podjetja Tektronix, Inc., je kakih 20 milj oziroma okoli 32 km.
Pot vodi skozi Portland po vkopani avtocesti, ki je podobna današnjemu avtocestnemu obroču okrog Ljubljane. Portland ima le malo več prebivalcev kot Ljubljana, razteza pa se na veliko večji površini. Razen v strogem centru, kjer so večnadstropne hiše in stolpnice, so hiše tam večinoma enostanovanjske in enonadstropne, na obrobju mesta pa je veliko tudi pritličnih.
Medtem ko mi je Bill razlagal okolico, mi ni ušlo, da je z zanimanjem opazoval moje reakcije. Do takrat sem že obiskal nekatera evropska velemesta, kot so npr. Dunaj, Zürich, Pariz in London. Edino kar me je presenetilo, je bil pletež avtocestnih krakov na Marquam Bridgeu, ki premošča reko Willamette, ki teče skozi Portland. Kmalu potem se je začela cesta, imenovana Canyon Road, ki je zelo vijugasta, vzpenjati. Nazadnje smo se pripeljali do kraja Sylvan in se po avtocesti Sunset Highway polagoma spet spustili do Beavertona. Spotoma mi je Bill še pokazal manjše obrate Tektronixa, t. i. Sunset Plant, kjer so začeli industrijsko proizvodnjo osciloskopov. Glavnino pa so preselili (in se močno razširili) na nekaj kilometrov oddaljeni Tektronix Industrial Park, kjer je takrat delalo kakih 8000 uslužbencev. Drugih 2000 je bilo razkropljenih po obratih na otoku Guernsey (Velika Britanija), v Herrenveenu (Holandija) ter drugod po svetu in v ZDA.
Kako je bil organiziran razvoj pri Tektronixu 2010_SE172_11 Avtor: Dr. Peter Starič
