Kakršnakoli informacija v današnjem času je zelo pomembna, vendar je informacij skoraj nešteto. Veliko jih je prosto dostopnih, ista informacija pa je lahko dostopna na različne načine. V trenutku, ko nam informacija postane ena izmed spremenljivk v nekem izračunu, morda še ne moremo oceniti, kako pomembno lahko na primer vpliva na nek tehnološki proces, ampak lahko to izvemo šele potem, ko naredimo bolj obširno analizo večjega števila prejetih zaporednih informacij. Elektroniki znamo načrtovati tudi bolj zahtevna vezja, s katerimi je mogoče zajemati in brezžično prenašati različne parametre v nekem okolju, običajno pa ni naš cilj le prikaz vrednosti na nekem LCD prikazovalniku, ampak tudi arhiviranje prebranih in prenesenih parametrov in njihova (morebitna) kasnejša analiza. Zakaj bi bilo to potrebno? Ko gre vse narobe in ne vemo kako smo se v takšni situaciji znašli, lahko analiziramo gibanje vseh parametrov, ki jih spremljamo in s primerjavo minulih arhiviranih podatkov ob podobni situaciji odkrijemo napake v procesih, ali kar je še bolj pomembno, v prihodnje dobimo opozorilo, da se približuje kritična točka. To pa že ima neko vrednost in prav gotovo je vredno kanček truda, da se naučimo narediti vsaj nek osnovni uporabniški vmesnik, sprejeti ali oddati kakšno prebrano vrednost ter arhivirati vrednosti na svojem računalniku v korist sedanjim in bodočim rodovom! Ali ni lepo imeti v svojih rokah oboje, škarje in platno?
Visual Basic.NET – most med računalnikom in vašim projektom
Nisem programer, vendar se mi zdi znanje programiranja pomemben del vsake posamezne rešitve pri načrtovanju elektronike, saj med različnimi rešitvami velikokrat odloča o obsegu, kompleksnosti in ceni strojne opreme nekega elektronskega izdelka in se z njim vsak dan srečujem. Ne trdim, da se držim vseh zlatih pravil programiranja, niti tega, da je moj način reševanja problema ali opisana končna rešitev najboljša, oziroma edina mogoča. Prav velika verjetnost obstaja, da bi jo bilo mogoče doseči na čisto preprost način, sam pa sem se zapletal s hojo okoli sveta… Na koncu pa bi se znašel na isti točki, kot ste jo vi s svojim načinom dosegli z dvema, tremi ukazi. Torej, nisem programer, do nekega znanja in izkušenj sem se dokopal prek reševanja praktičnih problemov, nalog iz prakse. Karkoli od tega bi vam pri vaših rešitvah utegnilo koristiti, zato snov podajam naprej takšno, kot se je razvila in takšno, ki se je v praksi dokazala, da zares deluje.
Ob člankih Briana Millerja v preteklih dveh številkah revije sem se tudi sam spomnil časov, ko se je z VB6 dalo narediti praktično vse, sčasoma pa si se lahko le s pomočjo »hudih zvijač« prebil skozi prepreke, ki jih je z leti nanizal napredek vseh računalniških tehnologij, posebno pa še Interneta. Nenadoma so postali nezanesljivi tudi programi, ki so temeljili na knjižnici Microsoftovega Internet Explorerja 7, saj je postal zastarel in so ga mnoge spletne strani začele zavračati kot spletni brskalnik in priporočale uporabo sodobnejših (tudi brezplačnih), ki so podpirali nove različice HTML jezikov multimedijske vmesnike in velike hitrosti prenosa podatkov, ki posledično omogočali tudi pretočne vsebine, skratka, bleščeča prihodnost, raj za mlade!
Microsoftu so idejo za razvoj .NET tehnologije pravzaprav vsilili trendi razvoja računalništva in IT tehnologije, strmo naraščanje hitrosti prenosov, števila IP naslovov in optimistični obeti za prihodnost (IoT, Industrie 4.0). V nekem trenutku je celo kazalo, da so predolgo počivali na minulih uspehih in jih drugi ponudniki OS na tem področju vsi po vrsti prehitevajo. Zato pravimo, da je .NET (izgovorimo: dotnet) tehnologija in ne neko programsko okolje ali orodje. To je prelomnica, ki je programerjem dokončno začrtala mejo, kjer jasno piše: »Do sem smeš, naprej te ne pustim!« Ta meja loči operacijski sistem vsakega računalnika (za sedaj le z operacijskim sistemom Windows,) na dva dela, dva nivoja ali dve plasti: programski nivo in izvajalni nivo. Da črta ves čas ostaja jasna in da se vse izvaja tako, kot je zapisano na programskem nivoju, skrbi programsko ogrodje, ki se imenuje .NET Framework. To je najpomembnejša razlika, ki pa je tako kontrastna, kot je bila nekoč razlika ob prehodu iz OS DOS na OS Windows 3.1 – vse je čisto drugače!
Ko se je .NET prvič pojavil z različico .NET Framework 1.0, sem bil prepričan, da bomo v prihodnosti imeli možnost programe elegantno preprosto pretvarjati iz oblike VB6 v obliko VB.NET, saj je oba programa razvil Microsoft in bi program za migracijo moral le paziti na to, da bi bilo zadoščeno pravilom sintakse v VB.NET. Vendar ni bilo tako, nikoli ni in nikoli ne bo:
- če nek ukaz nima neposredne zamenjave, moramo za enak učinek uporabiti dva ali več ukazov, kar ni več pretvarjanje 1:1;
- če stari in novi ukaz nimata več enakih parametrov ali ti niso več enakega tipa ali če neka funkcija ne vrača več rezultata takšnega tipa, kot prej, lahko postane postopek pretvorbe v novo obliko zelo vprašljiv;
- nekateri »stari« ukazi so imeli možnost globoko posegati v delovanje samega operacijskega sistema Windows, ki je bil zaradi tega preveč izpostavljen in zelo ranljiv. Takih ukazov preprosto ni več in jih ni mogoče nadomestiti. Med možnostmi, ki jih ponuja VB.NET je za reševanje istih problemov pač treba najti programsko bolj »legalne« poti.
Pred začetkom .NET dobe so se C++ in C## programerji ob omembi Visual Basica le kislo (da ne rečem »z globokim sočustvovanjem«) nasmehnili, kot bi hoteli reči: »Vi Bejzičarji ste kot muha na okenski šipi; vedno znova se zaganja, čeprav je očitno, da ji nekako ne gre…!«. Visual Basic je moral brez dvoma cela desetletja mirno sprejemati očitke, da ni imel tistega, kar so drugi jeziki že zdavnaj podpirali: predmetno naravnanost in s tem možnost predmetno (objektno) orientiranega programiranja.
.NET je stvari postavil na svoje mesto in Visual Basic je postal enakovreden ostalim »resnim« programskim jezikom, še več, ti so del svojih »pravic« celo izgubili!
Osnove programiranja Visual Basic.NET v okolju Visual Studio (1)
AX elektronika d.o.o.
2016_SE245_39
