Vsako leto se februarja odpravimo v Nürnberg, kjer se udeležimo konference oziroma sejma Embedded World (EW). Letošnji je bil 17. po vrsti in je tako, kot pretekli, zabeležil približno 31.000 obiskovalcev iz 84 držav in 1.117 razstavljavcev iz 42 držav, kar je 100 razstavljavcev več, kot lani. To je pomenilo tudi 8% večjo razstavno površino.
Ko že omenjamo razstavno površino naj takoj povemo, da je EW precej bolj obvladljiv, kot pa sejem electronica v Münchnu. Sejem electronica se je razprostiral na neverjetnih 14 halah, ki jih je skoraj nemogoče pregledati v 4 dneh. EW pa se je razprostiral na obvladljivih 6 halah.
Kot večina obiskovalcev EW ve, se hkrati dogajata tako konferenca, kot tudi sejem, na katerem so za razliko do sejma electronica, prisotni inženirji. Zato je tudi EW tako popularen med inženirji, saj na sejmu najdejo ustreznega (tehnično izobraženega) sogovornika.
Temu primerne so tudi novinarske konference proizvajalcev, ki so večinoma bolj tehnično obarvane in podkrepljene z več tehničnimi podrobnostmi.
Če smo se leta 2014 z navdušenjem veselili začetka računalništva v oblaku in v letu 2016 prvih posledic, ki jih je prenesla ta nova tehnologija, namreč Interneta stvari (IoT) in četrte industrijske revolucije, Industrije 4.0, je bilo leto 2018 po zaslugi vse večje zmogljivostjo mikrokontrolerjev v ospredju umetna inteligenca in računalništvo na robu. Pretok podatkov z roba, s skrajnih točk posameznih omrežij je namreč postal preobsežen in največkrat tudi nesmiseln, saj se velika večina podatkov, ki so bili poslani v oblak, ni nikoli obdelalo, arhiviranje te ogromne količine podatkov za kasnejšo obdelavo ob vedno novih, svežih podatkih, ki jih je bilo treba obdelati ali/in arhivirati pa je postala stvar treznega razmisleka ali je to sploh potrebno in komu to koristi. Zato se je oblikoval nov koncept, pri katerem se vse pomembne in potrebne analize izvajajo tam, kjer zajemamo podatke, hitrim in visoko zmogljivim mikrokontrolerjem pa zaupa vso njihovo obdelavo in odločitve o najprimernejšem odzivu glede na rezultate analiz. Če za slikovit primer vzamemo kontrolo dostopa v neko tovarno, bi lahko kamera zajela sliko nekoga, ki želi vstopiti, mikrokontroler pa bi primerjal glavne značilnosti obraza na zajeti sliki z več tisoč različnimi slikami iz svoje podatkovne baze, med katerimi je tudi veliko število slik te osebe, recimo 300. Če ima ta oseba pravico vstopiti, se ključavnica sprosti, v oblak pa se pošlje le podatek, kdaj je ta oseba vstopila v tovarno. Shrani se tudi zajeta slike te osebe, ki ima sedaj v bazi že 301 sliko, z vsako sliko pa ga sistem lažje in z večjo zanesljivostjo prepozna, saj ima zbrane vse najpomembnejše značilnosti njegovega obraza ob najrazličnejših stanjih razpoloženja, nasmejanega, resnega, zaskrbljenega in tako naprej. Prednosti računalništva na robu so torej očitne, umetna inteligenca pa se neprestano »uči«, nabira »izkušnje« in postaja pri svojih odločitvah vse bolj nezmotljiva. In ko smo ravno pri ugnezdenih sistemih: kamera je v eni od končnih točk na robu tipičen ugnezden sistem, ki gostujočemu mikrokontrolerju na ukaz zajame sliko in mu jo preda v obdelavo.
Z mnogimi podjetji smo se dogovorili za sestanek in kratke predstavitve njihovih novosti, v reportaži pa omenjamo res le tiste, ki so s svojo ponudbo izstopali. Seveda pa je bil sejem zanimiv in kot vedno, privlačen v celoti.
