Nekje je treba začeti s programiranjem, pisanjem podprogramov in funkcij in mnenja sem, da je s to temo treba obravnavati čisto na začetku, da se takoj razčistijo vse nejasnosti in da bomo vedeli s čim delamo in kaj pri tem potrebujemo. Tipe spremenljivk smo že obravnavali, tokrat pa jih bomo tudi uporabili in poskusili razumeti različne možnosti njihove uporabe. Ponovno bi želel poudariti, da opisi temeljijo na praktičnih izkušnjah in da ne predstavljajo kakšnih vrhunskih programerskih biserov, ampak primere rešitev določenih nalog, katere bi lahko rešili tudi na drugačne načine. Med temi načini bi prav gotovo našli tudi tisto, optimalno rešitev, česar za »svoje« rešitve ne morem ne trditi, ne zanikati, saj je VB.NET tako obširen, da najbrž poznam samo kakšno zrnce možnosti, ki jih ponuja! To zrno pa z veseljem delim s tistimi, ki se ukvarjajo z načrtovanjem elektronike ter programiranjem mikrokontrolerjev, pa bi kot dodatek želeli izdelati še čisto svoj uporabniški vmesnik za nastavitve, upravljanje ter zajemanje podatkov z neke svoje naprave.
Podprogrami
Podprogram je vsak del programske kode, ki ima programsko vrstico za vstop »Sub«, kjer je določeno tudi ime podprograma in programsko vrstico za izstop, kar je lahko kar »End Sub«, če podprogram izvedemo do konca, ali »Exit Sub«, če ga zaradi različnih vzrokov zapustimo na kakšni drugi točki. Vstopna in izstopna točka skupaj sta okvir podprograma, kot embalaža neke neznane vsebine, vsebina pa je program, ki se izvede znotraj podprograma ob njegovem klicu.
Podprogram mora imeti svoje enolično določeno ime, sicer se nam bo med prevajanjem pojavila napaka. Ime je seveda potrebno tudi zato, da lahko podprogram, rutino kličemo v kateremkoli delu našega programa. Podprogram se nam ustvari že s tem, ko dvokliknemo recimo na gumb, ki smo ga narisali na obrazcu, saj Visual Studio intuitivno ponudi to možnost kot logično nadaljevanje povezave objekta z neko programsko kodo, ki naj se izvede ob nekem dogodku, tokrat kliku na gumb.
Primer vidimo na sliki 1. Obrazec oblikujemo po svoje, potrebujemo pa naslednje objekte:
- Osnovni obrazec (Form), ki jo bomo imenovali »Vmesnik«
- Objekt z besedilom (TextBox), prek katerega bomo vnašali različne vrednosti, imenovan bo »Vnos_Niza_A«
- Na obrazec potegnemo iz orodjarne še tri podobne objekte z besedilom (TextBox), prek katerih bomo imeli možnost vnašati različne vrednosti, imenovani bodo zaporedoma »Vnos_Niza_B, C in D«, saj včasih potrebujemo več vhodnih podatkov oziroma parametrov;
- Objekt gumba, katerega velikost lahko poljubno nastavimo, nanj izpišemo poljuben napis (lastnost gumba .Text), imenujemo pa ga »Izvajanje«
In to je vse! S tem, ko smo posameznim objektom dali bolj prepoznavna imena, smo mimogrede poskrbeli za to, da bo naša programska koda bolj pregledna. Zdaj pa kar dvokliknimo gumb!
Lepo je prikazana samodejno na novo ustvarjena programska koda, pravzaprav vstopna in izstopna točka podprograma, ki se bo izvedel ob pritisku na gumb z imenom »Izvajanje«. Ta podprogram se nahaja znotraj razreda »Vmesnik«, torej pripada osnovnemu obrazcu z imenom »Vmesnik«, na katerem se nahaja tudi gumb »Izvajanje«. Če med Private Sub in End Sub ne napišemo nobene programske kode, se pač ne bo nič izvedlo in se bo izvajanje vrnilo na naslednjo programsko vrstico tistega glavnega programa, od koder je bil izveden skok na ta podprogram.
Klik na gumb spada med dogodke in ker smo ravno pri gumbu, bomo pogledali, kako lahko prelistamo vse dogodke (Events) gumba, jih izberemo in zanje napišemo neko programsko kodo. Na primeru gumba nam bo postalo popolnoma jasno, kako dogodke izbrati in uporabljati v svojih programih, ne glede na to, za kateri predmet oziroma gradnik jih želimo uporabiti. Na sliki 2 v zgornjem srednjem delu vidimo okno, v katerem najdemo prav vse gradnike, ki smo jih ustvarili in razred »Vmesnik«, kateremu pripadajo. Ko predmet, naš gumb »Izvajanje« izberemo v tem seznamu, se bo desno od tega spiska pojavilo še eno okno, v katerem so zapisani vsi dogodki, ki se lahko zgodijo v zvezi s tem predmetom in ki lahko prožijo izvajanje programske kode, ki je napisana za ta primer. Vidimo, da je »Click« močneje obarvan, kar pomeni, da programska koda za ta dogodek že obstaja, no, vsaj začetek in konec podprograma, kot je vidno tudi na primeru našega gumba.
Z drsnikom si lahko ogledamo prav vse mogoče dogodke, ki se lahko zgodijo v zvezi z gumbom, če pa katerega od njih kliknemo, se nam spet popolnoma samodejno ustvari začetek in konec podprograma za obravnavanje tega dogodka. Kliknil sem na dogodek MouseWheel (kar pomeni premik oziroma vrtenje srednjega koleščka za hitro pregledovanje vsebine dokumentov ali spletnih straneh) in samodejno se je v oknu za pisanje programske kode ustvaril in dodal okvir podprograma za pisanje programske kode, ki naj bi se ob tem dogodku izvedla. Na podoben način tudi iščemo določene podprograme, ko imamo napisane že nekaj tisoč programskih vrstic kode in je preglednost že malo slabša… Klik na določen dogodek nas prestavi na začetek podprograma z njegovo programsko kodo, kar nam je pri nekoliko bolj razvitih stopnjah programske zmešnjave lahko v veliko pomoč!
Osnove programiranja Visual Basic.NET v okolju Visual Studio (2)
AX elektronika d.o.o.
2016_SE246_23
