Pri medicinskih pripomočkih je izjemno pomembna prava metoda, s katero zagotavljamo, da je bil uporabljen pravi izmenljiv pripomoček ali dodatek za enkratno uporabo. Če se pomotoma uporabijo napačni dodatki, kot so na primer dodatki, ki so namenjeni za uporabo z drugačnim modelom enake opreme ali pa za opremo drugega proizvajalca, lahko to povzroči hude posledice kar se tiče varnosti. Poleg tega lahko ponovna uporaba pribora za enkratno uporabo povzroči slabše delovanje in po vsej verjetnosti pripomoček ne bo več sterilen. Uporaba nepravega pribora predstavlja resno grožnjo, saj morda pribor ne ustreza enakim standardom in bi bil lahko bistveno slabši, kot se zahteva.
Vgrajena inteligenca omogoča elektronsko preverjanje pristnosti v medicinskih napravah Digitalno preverjanje pristnosti lahko zagotavlja visoko stopnjo gotovosti, da je nek medicinski pripomoček ali pribor tako pravi kot tudi ustrezen za neko napravo, pri tem pa ima minimalen vpliv na oblikovanje celotnega sistema. Potem, ko glavni sistem ugotovi, da se uporabljena oprema ne odziva na ustrezen način, to sporoči v takšni obliki, kot ga je predpisal oblikovalec sistema. Način sporočanja se lahko razlikujejo vse od preprostega obveščanja uporabnika, da oprema ni prava, pa vse do onemogočanja delovanja celotnega sistema.
Digitalno preverjanje pristnosti
Preprosti sistemi za identifikacijo za izmenjavo digitalnih podpisov prav tako zajemati celotno paleto shem digitalnega preverjanja pristnosti vse od digitalni preverjanja, ki na ravni strojne opreme zahteva vgrajeno inteligenco v sistemu in seveda v opremi, ki jo preverjamo. Vgrajen procesor se že sedaj vse pogosteje pojavlja v mnogih sodobnih sistemih in prav tega lahko uporabimo tudi za nadzor preverjanja pristnosti, kar pomeni, da lahko procesorju v opremi dodamo še izvedbo preverjanja pristnosti. Dodajanje majhnega, poceni mikrokontrolerja z nizko porabo je relativno lahko, če oprema, ki naj bi jo preverjali, nima vgrajene nobene lastne inteligence.
Dvosmerni komunikacijski kanal med sistemom in priključeno opremo, ki bi omogočal izmenjavo podatkov je naslednja fizična zahteva. Sistem in dodatna oprema lahko za komunikacijo uporabita obstoječe komunikacijske kanale ali pa se kanal v napravi tako nadgradi, da omogoči komunikacijo s priključeno opremo. Če je potrebna nadgradnja komunikacijskih kanalov, se lahko uporabijo UART, I2C ™, SPI in cela vrsta 1-Wire protokolov (kot je na primer UNI/O® protokol) zaradi omejenega števila priključkov, nezahtevnih protokolov in širokim spektrom naprav, ki jih podpirajo na nivoju strojne opreme. RFID je lahko priročen za uporabo v nekaterih medicinskih aplikacijah, saj ne potrebuje fizičnih električnih povezav. To poenostavlja čiščenje in sterilizacijo saj so lahko sistemi in priključena oprema na primer zaliti v maso, keramiko, oziroma zalepljeni.
Oddajanje identifikacijske številke lahko vsebuje preprosto preverjanje pristnosti, ko se uporabljena oprema na zahtevo sistema identificira. Mikrokontroler, ki je vgrajen v priključeno opremo se lahko zamenja s serijskim EEPROM-om, kjer je shranjena identifikacijska številka, ki jo sistem odčita z uporabo tega načina. Uporabo napačnih dodatkov ali nenamerno ponovno uporabo nekega dodatka je mogoče preprečiti z oddajanjem identifikacijske številke. Vendar je pri takšni komunikaciji raven varnosti zelo nizka, saj bi bilo ponarejevalcem treba le prebrati in ponovno odposlat identifikacijsko številko, ki jo oddaja originalna oprema.
Izziv komunikacije z odzivom na pristnost identifikacijske številke in podobne izvedbe ponujajo bolj varno rešitev. V tej shemi sistem zahteva od dodatne opreme odgovor na vprašanje, na katerega lahko pravilno odgovori le originalna oprema. Ustrezna originalna dodatna oprema bo na vprašanje odgovorila pravilno, medtem ko ponarejeno zlahka odkrijemo in sistem v takšnih primerih ravna skladno s predvidenim protokolom.
Microchip Technology Inc
Vgrajena inteligenca v medicinskih napravah
2013_SE210_15
