Kitarski ojačevalnik na elektronke 25W

Torej shema izhaja iz Fender ojačevalnika model Bassman Tuxedo64, katerih je bilo narejenih zelo malo in so kar precej iskani med kitaristi. V prvi verziji je bil mišljen Bassman Silverface, vendar se je sin potem premislil in se tako odločil za Tuxedo64. Kot pa se bo videlo v nadaljevanju, je bilo potrebnih nekaj manjših sprememb v shemi glede na original.

Že na začetku sem bil mišljenja, da se izvede na tiskanem vezju in ne point-to-point, kot original. Vezje sem razdelil na tri dele kot module tako, da je vseeno nekaj ožičenja, vendar nič proti originalnemu načinu, kljub temu pa izvedba na TIV ni čisto enostavna, saj je treba paziti na nekaj stvari, predvsem na maso. Ojačevalnik je izveden s tremi moduli in sicer visokonapetosni napajalnik z gretjem za elektronke, močnostni ojačevalnik, ter predojačevalnik z tonsko kontrolo.

Napajalnik
Samo napajalno vezje je precej enostavno, vendar pa ima kar nekaj zank, na katere je treba paziti. Namreč masa je izredno pomembna tako na tiskanem vezju, kakor tudi povezave preostalih dveh modulov in napajalnega transformatorja. Na shemi priključki označeni s COM, so priključki mase, tako kot tudi priključka TAP, kjer se priključi sredinski odcep napajalnega transformatorja. Transformator ima na sekundarju napetosti 2 x 320VAC za napajanje anod elektronk, 2 x 3,15VAC za gretje katod elektronk, ter 55VAC za negativno prednapetost. Tu naj omenim, da vezi na tiskanem vezju za gretje katod NI, saj so povezane žično pod tiskanino. Visoka napetost 2 x 320V se usmeri s pomočjo šestih diod D2 – D7 in filtrira z dvema visokonapetostnima kondenzatorjema C9 in C10. Dioda D6 in kondenzator C11 napajata indikator vklopa na sprednji plošči. V original vezju je negativna prednapetost za nastavljanje toka premalo filtrirana, kot se je izkazalo pri prvi verziji, kar je imelo za posledico precejšno »modulacijo« signala s 50Hz mrežno frekvenco, zato je ta del precej spremenjen, dodan pa je tudi preprosti regulator s trimer uporom, ki omogoča nastavljanje toka skozi močnostne elektronke (BIAS) oziroma DC delovne točke.

Predojačevalnik
V tem delu se se »dogajajo« vse pomembne funkcije, ojačenje vhodnega signala, ki je ločeno za bas kitaro in za klasično električno kitaro. Na obeh vhodih sta delilnika napetosti, ki omogočata priključitev kitar z manjšo oziroma večjo amplitudo signala, tako kot na vseh »vintage« ojačevalnikih. Zgornji del sheme za bas kitaro ima na vhodu ojačevalnik s polovico elektronke TB2, druga polovica pa je katodni sledilnik, kateremu sledi tone-stack za regulacijo nizkih, tonov in regulacijo glasnosti, regulacija srednjih tonov pa je izvedena z elektronko TB3. Na vhodu za običajno kitaro je enak ojačevalnik z elektronko TB1, kot pri bas vhodu, le brez katodnega sledinika. Razlika je tudi v regulaciji tonov, saj tu sledi regulacija tako nizkih, kot tudi srednji tonov, na koncu pa je še ojačevalnik z regulacijo glasnosti za ta del. V tem delu je tudi sprememba katodnih uporov R5 in R17, ki sta v originalu 1,5k, vendar je s temi elektronkami ojačanje previsoko in ojačevalnik na višji glasnosti oscilira. Verjetno imajo te elektronke večje ojačenje, kot tiste iz 60-tih let. Ob tej spremembi dobim v naslovu omenjeno moč brez problema.

Močnostni ojačevalnik
Na tej shemi je elektronka TB2 s pripadajočo mrežo uporov R6, R7, R8, R9 in C4 fazni obračalnik, da dobita izhodni elektronki potreben protifazni signal. Napajanje za to elektronko se dobi prek R5, R10 oziroma R16. C9 poskrbi za dodatno filtracijo skupaj z dušilko 125C1A, prek R15 pa se napaja predojačevalni del. Izhodni elektronki dobita napajanje prek izhodnega transformatorja in stand-by stikala, DC mirovni tok pa se dobi iz napajalnika -55VDC. Ker je anodna napetost nekoliko višja od 450V, nekje okoli 465V je tudi negativna napetost nekoliko višja in znaša cca. -63V. Tok ustreza AB razredu ojačevalnika, kar se vidi na izhodu za zvočnik. Izhodna moč je več kot 25W merjeno s sinusno vhodno napetostjo cca 100mVpp.

Sestava in ožičenje

OPOZORILO: takšne gradnje naj se lotijo samo zato usposobljeni, saj je lahko naprava smrtno nevarna zaradi visokih napetosti, prisotnih po celotnem vezju !!

Ta del je sicer še najvažnejši, saj sestava samih tiskanih vezij ni zahtevna glede na to, da so vsi elementi THT in torej precej veliki v primerjavi z SMD tehniko. Upori so vsi metal film 1%, kondenzatorji so »film« verzije za ustrezno napetost ter podnožja za elektronke. Na tiskaninah so samo omenjeni elementi, vhodne vtičnice, potenciometri, transformatorji, stikala. Varovalka in vhodna vtičnica 230VAC pa so na šasiji, ki je kovinska in strojno obdelana z vsemi izvrtinami in krivljenjem. Napisi na čelni plošči so vgravirani na 1mm črno eloksiranem aluminiju, vsi izboji pa so narejeni z laserjem.

Kompletna sestava se vidi na 3D sliki 5, posamezni sestavljeni moduli pa na slikah 6, 7 in 8.

Ožičenje zahteva pazljivost glede spojev mase in gretja, ostalo ni kritično. Pri sestavi nisem dal za signale nobenih oklopljenih kablov, saj le ti lahko povzročijo t.i »ground loop-e«, kar ima za posledico brenčanje sploh, če so ozemljeni na obeh straneh. Ohišja potenciometrov in vhodnih vtičnic so ozemljena direktno na šasijo. Posebno pozornost je treba dati ozemljitvi samega ohišja, kjer se ob nepravilnem priključevanju lahko pojavi nevarna visoka napetost! Ozemljitveni del vhodne vtičnice za dovod elektrike mora biti priključen direktno na šasijo!

Tu je dobro dati zobato podložko med kabelski priključek in ohišje. Ožičenje gretja katod mora biti izvedeno pred vijačenjem TIV-a na šasijo. Potrebno je tudi pustiti toliko daljše žice, da se lahko priključi na napajalnik, žica pa mora biti dovolj debela, da prenese tok cca. 3A. Najprej se gretje dovede do močnostnih elektronk, potem pa nazaj proti vhodnim elektronkam. Za priključke mase velja: manj žic, manj brenčanja! Žice za priklop mase se nikoli ne smejo peljati dvakrat, saj lahko dobimo »ground loop«.

Meritve
Za merjenje sem, preden je sin ojačevalnik preizkusil s pravo kitaro, uporabil signal generator z izhodom 100mVpp – 300mVpp, kot dajejo običajne kitare, signal na izhodu je čist z malo kolenčka v AB razredu. Da pa se z nastavitvijo delovne točke nastaviti tudi A razred, vendar ni nobene potrebe, saj ni nobene (slišne) spremembe. Pasovna širina je precej večja, kot jo potrebuje kitara, za katere je 6-7 kHz max., ta ojačevalnik pa deluje brez problema do 14 ali 15kHz tako, da je lahko ojačevalnik uporaben tudi za kak drug namen. Na vhode lahko praktično priključimo vse, kar gre, preizkusil sem tudi avdio signal iz telefona in deluje odlično. Zvočnik je en 60W 8Ω, ga pa je – če nočeš imeti opravka s sosedi, bolje držati »bolj pri tleh«. Nekaj malega brnenja se sliši čisto na vrhu, ko sta odprta glasnost in srednji toni na največjo jakost, vendar sin pravi, da ojačevalnik, ki bi bil povsem tiho na največji jakosti, ne obstaja in da je ta prava milina proti nekaterim originalom.

Zaključek
Na spletni strani bom objavil kompletne kosovnice z izračuni stroškov, ki niso majhni. Ojačevalnik je bolj zahteven kot se zdi, z njim sem se ukvarjal kar nekaj časa, da sem se »dogovoril« z njim za pravilno delovanje in pri tem je nastalo kar nekaj verzij tiskanih vezij. Vodenje mas po tiskanem vezju je zelo pomembno poleg tistih ožičenih. Modularna gradnja sicer olajša postavitev, prinese pa nekaj več žic. Garancije za uspeh ni, saj že drugačna postavitev in ožičenje lahko spremenijo stvari, sam sem sestavil dva in je bilo tudi pri drugem zanimivo, pravo delo se začne šele pri vgradnji v ohišje. Ojačevalnik pač ni digitalna naprava kjer malo odtipkamo, pa če je kaj narobe, izbrišemo. Pri ojačevalniku se vse napake seštevajo in seveda tudi slišijo. Vseeno pa je kvaliteta in dinamika tista, ki vse te »muke« izbrišejo, ko ojačevalnik enkrat deluje. Rezultati so odlični, sin je zadovoljen tako, da je bil namen dosežen, doživel pa sem tudi malo nostalgije ob delu z elektronkami. Zdaj ga je le še treba spraviti v leseno ohišje, ki je tudi že v delu. V kolikor bi koga zanimalo več informacij, sem dosegljiv na mailu.

https://svet-el.si