“Lamparji” se ne morejo znebiti slabega glasu glede zanesljivosti. Šum, brum, pogostost okvar, stroški in problematičnost vzdrževanja,… so razlog za sicer velikokrat utemeljen strah uporabnikov. Upravičenost strahu pred številnimi problematičnimi “lampaši” še povečujejo s strani trgovcev najeti ocenjevalci, ki se jim zdi samo po sebi umevno (kot primer), da morajo za vzpostavitev korektnega delovanja predojačevalnika razvpitega proizvajalca tolči po elektronkah, normalno se jim zdi piskanje enkrat v enem, drugič v drugem kanalu, samo po sebi umevno je, da se štejejo ure poslušanja (češ da zamenjava elektronk predstavlja nemajhen strošek),…
Podobno je z močnostnimi ojačevalniki, ki so neredko še problematičnejši. Poleg zažaritev izhodnih elektronk se pojavljajo še občasni poki, včasih prave eksplozije. Nekoč se je nek slovenski avdiofil slikovito izrazil, češ da mu po nakupu močnostnega lampaša po hiši stalno “hodijo miši”.
K sreči nezanesljivost in problematičnost delavanja nista tipični lastnosti aparatur na elektronke. Elektronka je zelo zanesljiv elektromehanski element in kot takšna se še vedno uporablja v vojaške namene.
(Slikovit primer iz drugega področja: Pred časom nam je lastnik diskoteke omenil, da je kupil dva Light Showa – enega v Nemčiji, drugega na Hrvaškem. V obeh je uporabljal iste žarnice, vendar so mu v hrvaškem te stalno “crkovale”, medtem ko v nemškem izdelku ni praktično zamenjal nobene. Zveza med tem primerom in avdiom je seveda ohlapna, nam pa nekaj vseeno pove.)
Problematičnost delovanja ojačevalnikov na elektronke je vedno posledica slabega projektiranja. Izvesti aparaturo na način, povsem skregan z elektrotehnično logiko, bi bilo opravičljivo le, v kolikor bi na ta način dosegli boljše sonične rezultate. Razvoj v hišnih manufakturah opravlja običajno lastnik, ki le redko zmore zbrati dovolj sredstev, da angažira ekipo strokovnjakov in naroči temeljit razvoj (to je v zadnjih letih naredil Mark Lewinson). Osnova razvoja so v javnih publikacijah objavljene električne sheme ojačevalnikov, v katerih pa je največkrat nekaj zamolčano. Kljub navidezni preprostosti shem je že v preprosti konstrukciji možnih nešteto naključnih dogodkov, ki jih skorajda ni možno predvideti. Elektrotehniki vedo, da je elektrotehnika preveč kompleksna znanost, da bi nek strokovnjak lahko obvladal vse. Vse vedo edino bleferji. Malo verjetno je, da bo hišna manufaktura s konstruktorji, ki niti elektrotehniki niso, razvila sonično korektno, a tehnično brezhibno aparaturo. Prodala jo bo seveda lažje (saj so ekonomisti uspešnejši v prodaji kot v razvoju), potem pa sledi samo po sebi umevna razlaga, kako in na kak način je potrebno tolči pa aparaturi, da bo sploh delovala.
V praksi resda naletimo na ojačevalnike, ki naravnost uničujejo elektronke, kar je nedopustno. Razlog je v zelo pogostem načinu projektiranja, ko konstruktor izbere električno shemo (ali kombinacije teh), na osnovi katere bo realiziral aparaturo. Znotraj te iste konstrukcije, ki mu ustreza glede izbora komponent in cenovno, začne eksperimentirati, dokler ob določeni vrednosti pasivnih elementov in napetostih, ki določajo delovne parametre, ne ugotovi najboljšega zvoka. Šele potem začne z eskperimentiranji z materiali, če se tega sploh loti.
Zanesljivost delovanja ojačevalnikov na elektronke
ED Electronic Design
2016_SE247_34
