Touch-screen prikazovalniki (občutljivi na dotik), ki zaznajo pojav in lokacijo fizičnega dotika zaslona se vse bolj uporabljajo kot nadomestilo za mehanske gumbe na različnih napravah, vključno s smart-phones (pametnimi telefoni), MP3 predvajalniki, GPS navigacijskimi sistemi, digitalnimi fotoaparati, prenosnimi računalniki, video igrami in laboratorijskimi instrumenti.
Prve generacije teh naprav niso bile ravno natančne in prihajalo je do napak pri določanju točne lokacije dotika, imeli pa so tudi visoko porabo energije. Novejši touch-screen krmilniki, kot je na primer AD7879, ponujajo izboljšano natančnost, manjšo porabo energije in filtriranje rezultatov. Lahko zaznavajo tudi temperaturo, napajalno napetost ali silo dotika, s čimer je postalo zaznavanje dotika pri sodobnih zaslonih bolj robustno.
Kako deluje zaznavanje dotika?
Najprej si oglejmo, kako deluje uporovno zaznavanje dotika na zaslonu. Slika 1 prikazuje osnovno shemo delovanja zaslona na dotik in njegovo zgradbo.
Zaslon je sestavljen iz dveh plastičnih filmov, ki sta oba prevlečena s prevodno plastjo kovine, običajno indij-kositrovim oksidom (ITO) in ločena z zračno režo. Ena prevodna plast (X-sloj v diagramu zgoraj) je vzbujana z napajalno napetostjo. Ko se dotaknemo zaslona, se dve prevodni plasti obeh filmov stakneta in ustvarita uporovni delilnik vzdolž X-sloja. Napetost na kontaktni točki dotika, ki predstavlja X položaj na X-sloju, zaznamo na Y + elektrodi, kot je prikazano na sliki 2. Postopek se nato ponovi z vzbujanjem Y-prevodnega sloja in zaznavanja Y položaja prek X + elektrode.
Novi krmilnik za robustno zaznavanje dotika na prenosnih prikazovalnikih 2010_SE174_8 www.analog.com