S tem smo pri vseh delovnih napetostih nastavili delovni tok IC1 in IC2 na približno 1 mA in s tem omogočili dolgo življenjsko dobo baterije, če bomo imeli baterijsko napajanje. Pri napajanju iz drugih izvorov je poraba manj pomembna, vendar pri višjih tokovih prihaja do notranjega segrevanja senzorja LM335 in posledično do napak pri merjenju. Poskusite z naraščanjem napetosti napajanja, saj bo izmerjena temperatura rahlo naraščala! Prav tako bodite pozorni na to, da je največji dovoljen tok skozi IC1 10 mA, napetost napajanja pa naj ne presega 30 V.
V primeru, da je potrebno meriti temperaturo na oddaljenem ali na nedostopnem mestu, na primer zunaj stanovanja ali znotraj hladilnika, je priporočljivo senzor ločiti od ploščice. V tem primeru senzorja LM335 ne bomo spajkali neposredno na ploščico, ampak na konec trižilnega oklepljenega kabla (lahko uporabimo štirižilni mikrofonski kabel, eno žilo pa pustimo prosto). Drug konec kabla bomo priklopili na tiskano vezje namesto senzorja, oklep kabla pa bomo priklopili na – pol napajanja in to neposredno na ploščico. Kabel “pobira” motnje iz okolja in z dolžino ni treba pretiravati – razumna dolžina je okrog 1-2 m. Če bomo LM335 in njegove priključke pazljivo zalili s silikonskim kitom ali z neprevodnim lepilom, bomo dobili senzor, s katerim bomo lahko merili tudi temperature tekočin.
Vezje s slike 2 lahko uporabimo tudi za proženje alarma, ko temperatura senzorja postane višja od nastavljene. Dodali bomo integrirano vezje IC3 po sliki 4, ki dela kot primerjalno vezje in primerja napetosti, priklopljene na priključke “+” in “-“:
- če je napetost na priključku “+” nižja od napetosti na priključku “-“, bo izhod IC3a (izhod A) na 0 V (LED1 ne sveti);
- če je napetost na priključku “+” višja od napetosti na priključku “-“, bo izhod IC3a (izhod A) na napetosti napajanja U (LED1 sveti);
- izhod B je vedno v nasprotnem stanju od izhoda A.
Vse to je pregledno opisano v tabeli 3.
Temperaturne spremembe so počasne in lahko se zgodi, da sta oba vhodna priključka na približno enaki napetosti za daljši čas. Da bi preprečili nekontrolirano preklapljanje primerjalnega vezja, je ustvarjena pozitivna povratna povezava preko uporov R6 in R7. Ta povezava omogoča, da se preklapljanje iz enega stanja v drugo stanje, če je že začeto, trenutno konča. Prav tako padec napetosti na R6 (okrog 15 mV) zagotavlja, da preklapljanje 0->U i U->0 ne nastopi pri enaki temperaturi, ampak ostaja temperaturna razlika (histereza) od 2-3 oC. To pomeni, da se bo enkrat vklopljen alarm izklopil, ko se temperatura, ki ga je povzročila, zmanjša za 2-3 oC.
Napetost napajanja integriranega vezja IC3 je lahko, ni pa nujno, enaka napetosti napajanja temperaturnega senzorja (IC1 in IC2). Napetost napajanja bomo izbrali po bremenu, katerega smo priklopili na izhode A in B: razen LED-ic, majhne žarnice ali piskača za svetlobno in zvočno opozarjanje na izhod lahko priključimo tudi rele, preko katerega bomo vklopili ventilator, grelec ali kaj drugega po želji in potrebi. Izhod A uporabljamo, če želimo, da se alarm vključi, ko temperatura preseže nastavljeno temperaturo. Izhod B uporabljamo, če moramo alarm vklopiti, ko je temperatura nižja od nastavljene. Največja dovoljena obremenitev izhoda znaša okrog 25 mA.
V vezju temperaturnega senzorja moramo povečati vrednost trimerja R3 na 4,7 kohmov. To nam bo omogočilo nastavljanje vklopa temperaturnega alarma v mejah od -23 oC (=2,5 V) do 95 oC (=3,68 V). Temperaturo, pri kateri pride do proženja alarma, preračunavamo v napetost po naslednji formuli 3.
Če je to, na primer, 60 oC, bo potrebno nastaviti napetost
2732 + 10*60 = 3332 mV.
Preprost elektronski termometer
2008_SE151_44
