V prejšnjem prispevku rubrike »Elektronika za začetnike« smo zgradili preprost reakcijski sprejemnik, s katerim lahko sprejemamo radijske signale v širokem frekvenčnem območju med 1,8 MHz do približno 14 MHz. Ponoči lahko z njim sprejemamo cel kup radijskih postaj, čez dan pa so bolj redko »posejane« in prava sreča je, če nam uspe ujeti nekoliko močnejši radijski signal. Lahko bi upravičeno dejali, da je podnevi na radijskih območjih nižjih frekvenc pravo mrtvilo. Dolgočasje najhitreje preženemo tako, da se počasi odpravimo v svojo delavnico in poiščemo kakšno idejo
Ideje se namreč zadržujejo v delavnicah. Težko jih je najti, ker se navadno zavlečejo na takšna mesta, kjer jih nikoli ne bi iskali. A glej, ko začnemo pospravljati kupe ropotije, ki so se na mizi namnožili v zadnjem mesecu, zagledamo star, prežgan žični upor (ki bi ga bilo sicer treba že zdavnaj vreči v smetnjak), ki se ga z vsemi štirimi nogami oklepa najboljša ideja na tem svetu. Bi vi lahko imeli tako neusmiljeno srce, da bi ga zavrgli – skupaj z idejo?
Ne, tega pravi elektronik ne bi mogel storiti niti v sanjah, kajti vsak najmanjši elektronski element, ki se ga oklepa vsaj majcena ideja, je nov začetek, ki sicer pomeni še več ropotije na mizi, vendar mali, nebogljeni ideji omogoča, da se razcveti v vsej svoji lepoti in enkratnosti. Čez čas vsaka, še tako majhna ideja zraste v velik projekt, morda celo izum in morda je ravno naša ena izmed takšnih…
To povejte v zagovor, ko vam bo kdo očital razmetano mizo in polne predale stare šare, ki sodi na smetišče!
Še vedno imam v bližini reakcijski radijski sprejemnik, s katerim sva se »družila« v poletnih mesecih. Kar žal bi mi bilo, če bi »sprejemal eno samo poletje«, potem pa končal med ropotijo, saj, kot je znano, elektroniki ničesar ne zavržemo… »Narediva oddajnik,« mi je rekel notranji glas (ki ga že dolgo sumim, da se skrivaj ukvarja z elektroniko)… In res, lotil sem se še izdelave oddajnika. Sprejemnik že imamo, zato mora oddajnik delovati na eni od frekvenc, ki jih z njim lahko sprejemamo. Za ustvarjanje nosilne frekvence sem se odločil uporabiti kvarčni oscilator z enim tranzistorjem, saj lahko tako pričakujemo zelo stabilno frekvenco osciliranja 3,579 MHz. To bo nosilna frekvenca našega malega oddajnika, ki nima močnostne izhodne stopnje, tako da je moč signala res majhna, domet pa tolikšen, kolikor daleč skoči kobilica. Zato sem ta oddajnik imenoval Kobilica.
Brez dovoljenja za oddajanje ne smemo v okolico ničesar oddajati, še motenj ne! Dovoljenje lahko dobimo, če smo člani katerega od radio klubov, kjer opravimo radioamaterski tečaj in izpit, kar je pogoj za delo na radijski postaji. Znanje, ki ga tako pridobimo in poznavanje pravil, ki jih moramo pri delu spoštovati, lahko dokazujemo pred izpitno komisijo, s čimer si lahko pridobimo dovoljenje za razred »N« ali še bolj zahteven razred »A«. Skupaj s pridobljenim dovoljenjem smo upravičeni tudi do svojega edinstvenega pozivnega znaka, s katerim se predstavljamo pri radijskih zvezah z drugimi radioamaterji po svetu.
Pravila, predpise in zakone, ki veljajo pri delu z radijskimi oddajniki moramo spoštovati, zato smo pri našem oddajniku »odrezali« končno stopnjo. Moči je še vedno toliko, da lahko signal oddajnika sprejemamo na naše reakcijskem sprejemniku na razdalji enega metra. Slika 1 prikazuje shemo našega oddajnika.
Elektronika za začetnike – Kobilica moj prvi oddajnik (24)
2011_SE190_45
