Ne spomnim se več, kdaj sem prvič pomislil, da bo potrebno poskrbeti za osvetlitev vrtne poti. Čeprav dobro vem kako se vije proti hiši, zna presenetiti s kako »novostjo« ob koncu tedna, ko običajno že v trdi temi s podplati tipam za varen prehod. Lep izgovor vsa ta leta je bila ročna svetilka, a zna biti v skromno pomoč, kadar jo založim ali pozabim napolniti, da ne omenim, kako nerodno je prenašati hkrati prtljago in svetilko.
Pomembna omejitev pri načrtovanju projekta je bilo dejstvo, da hiša nima priključka na javno električno omrežje in da moramo obiskovalci sami skrbeti za vse »energente«. V prototipnem primeru situacijo rešuje običajen električni akumulator, ki kot tak zahteva strogo varčevanje krmilnega vezja v času mirovanja, tu in tam dolgem celo več mesecev. Za vklop oziroma izklop luči sem izbral tipko. Skrito nameščena (kaže, da uspešno) preprečuje javno rabo vrtne razsvetljave, čeprav je koča odmaknjena od ceste, naključnih gornikov vseeno ne manjka. In če znamo zamotati vklop, se tudi prižiganje svetilk močno razlikuje od običajne prakse. Ne prižgejo in tudi ne ugasnejo se vse naenkrat. Opozoriti moram, da imamo tokrat opraviti predvsem z ambientalno razsvetljavo, ki se vseeno kar dobro obnese tudi funkcionalno.
Elektronska shema krmilnika vrtnih svetilk
Tisti, ki poznajo moji knjigi, zagotovo že slutijo kam pes taco moli, sposodil sem si tam opisan projekt, oziroma idejo letečih luči. Zaradi enostavnosti reševanja naloge ter kasnejših manjših dopolnitev, je vezje tudi v tem posebnem primeru zgrajeno okoli Microchipovega mikrokrmilnika.
Tranzistor T1 služi za vklop napajanja mikrokrmilnika (U2). Odpremo ga z že omenjeno skrivno tipko Ti1. Takoj ko steče program, »tiščanje« tipke prevzame tranzistor T4, krmiljen preko U2/3. Stanje tipke (ali je, oziroma ni pritisnjena) otipavamo preko tranzistorja T6 na vhodu U2/4. Po vklopu takoj začnemo z impulzacijo na izhodih U2/7, U2/6, U2/5 in U2/2 (po izpisanem vrstnem redu), kar povzroči postopno prižiganje LED-diod D2 do D5. Mikrokrmilnik U2 si lahko v groben predstavljamo kot A-stabilno vezje, ki izmenoma vklaplja in izklaplja LED-diodna para D2 in D3 ter D4 in D5. Tok preko le-teh omejujeta upora R2 in R3, vendar ne v zadostni meri. Prvi tak primer nastopi, ko se vključi tranzistor T2. Tedaj tok svetleče diode D2 doseže skoraj dvojno vrednost dovoljene povprečne vrednosti. Vendar ker diodo napajamo impulzno in pri tem ne presežemo dovoljene vrednosti v času trajanja impulza, je tako krmiljenje dopustno, celo povsem običajna praksa. Po približno 1,5 s se ta (prva) faza po vklopu konča, tranzistor T2 se zapre, odpre pa T3 in to »trajno«. Z odprtjem T3 zasveti LED-diodni par D2 in D3. Naslednjo sekundo in pol (druga faza) se stanja izhodov U2 ne spreminjajo. V nadaljevanju (tretja in četrta faza) U2 krmili podobno še T5 in T7 tako, da v končni fazi svetijo vse štiri LED-diode.
Razsvetljava vrtne poti
2013_SE209_55
