Ultrakondenzatorji so izjemen tehnološki dosežek. Njihova uporaba bo omogočila mnoge tehnične rešitve. Poleg industrije bodo tudi amaterji lahko izkoristili mnoge možnosti pri njihovi uporabi.
Razvoj kondenzatorjev traja že preko sto let, ki se kaže predvsem v izboljševanju lastnosti ter zmanjševanju izmer ob povečevanju kapacitivnosti. Do sedaj smo imeli po naravi dve vrsti kondenzatorjev in sicer elektrostatične in elektrolitske. V zadnjih desetih letih so je razvila tehnologija kondenzatorjev izredno velikih kapacitivnosti, ki so tudi dobili novo ime – ultrakondenzatorji. Vzemimo klasičen nizkonapetostni elektrolitski kondenzator v usmerniku velike kapacitete 10.000 mF in ultrakondenzator primerljivih izmer, ki ima kapaciteto reda 5.000 F. Razmerje kapacitivnosti omenjenih vzorcev kaže ob enakem volumnu ogromno prednost ultrakondenzatorja s faktorjem 500.000.
Kapacitivnosti ultrakondenzatorjev so v razponu med 5 do 5.000 F. Te so tako velike, da jih kot kondenzatorje v elektronskih vezjih skoraj ne moremo uporabljati. Kot osnovna uporaba se kaže v hranjenju električne energije. Uporabljeni so že za neprekinjeno napajanje raznih elektronskih naprav, hranjenje energije pri sončnih in vetrnih centralah ter celo pri pogonu električnih vozil.
Sedanji ultrakondenzatorji so močno omejeni z nizko maksimalno napetostjo, ki je od 2,5 do 3 V, pri čemer trenutno nič ne kaže na njeno znatno povečanje. Večje napetosti dosežemo z zaporedno vezavo več kondenzatorjev. Kondenzator kapacitivnosti 5.000 F napetosti 2,7 V omogoča hranjenje 5 Wh (vatnih ur), kar je približno primerljivo energiji dveh baterij LR6 (ca 6 Wh). Primerjavo bi lahko naredili z akumulatorji in ugotovili, da ultrakondenzatorji še niso zelo konkurenčni po ceni in množini shranjene energije na kilogram teže. Ultrakondenzatorji se odlikujejo z zelo nizko notranjo upornostjo pod 1 mOhm, ker proces ne temelji na kemičnih procesih. Iz tega sledi, da lahko ultrakondenzator napolnimo in izpraznimo v nekaj sekundah pri zelo velikih močeh. Pri akumulatorjih je notranja upornost vsaj za en velikostni razred večja in tudi polnjenje traja dolgo. Omenimo lahko še njihovo ekološko sprejemljivost, ker zanje ne potrebujemo nobenih kritičnih kovin (na primer litij, nikelj,..) in jih je preprosto reciklirati, kar ne velja za večino baterij in akumulatorjev.
Industrijski razvoj ultrakondenzatorjev traja že dobro desetletje in njihove lastnosti se stalno izboljšujejo, tako da upravičeno pričakujemo njihovo uveljavitev kot eno odločilno komponento tehničnega razvoja našega desetletja.
Ultrakondenzatorji kot hranilniki energije
