Moč 1 W priključimo na 80-vatni sistem z izkoristkom 88.6 dB in ga primerjamo z 80-vatnim sistemom izkoristka 92 dB, nato moč podvajamo in dobimo zanimivo tabelo 1.
Iz nje je razvidno, da se minimalna razlika v nivoju zvočnega pritiska na začetku izkaže za ogromno na koncu, saj porabi sistem A za doseganje nivoja glasnosti rock koncerta (115 dB) – 512 W moči iz ojačevalnika, sistem B pa le 256 W!
Da bi si bolj jasno predstavljali, kakšen nivo zvočnega pritiska potrebujemo, poglejmo, s kakšnimi nivoji se srečamo v vsakdanjem življenju:
- Običajno poslušanje radia ali televizije dosega 60-65 dB, bolj glasno pa 70 dB,
- Gneča v trgovini 60 dB,
- Hrupna delavnica 85-90 dB,
- Vlak, ki se bliža postaji, 95 dB,
- Reaktivno letalo pri vzletu na razdalji 200 m – 120 dB,
- Izvajanje Beethovnove Devete simfonije 105 dB v prvi vrsti,
- Monitoring v snemalnem studiu do 120 dB,
- Zvočne troblje in alarmne sirene pa do 140 dB na razdalji 1 m, kar je za človeški sluh lahko usodno.
Tretja dilema
Kakšna naj bo nazivna impedanca zvočnega sistema, 4 W ali 8 W?
Če nam zgradba ojačevalnika dovoljuje uporabo zvočnih sistemov različnih impedanc in želimo kar najbolje izkoristiti njegovo moč, potem se odločimo za primerno 4-ohmsko varianto ali varianto dveh vzporedno vezanih 8-ohmskih sistemov, ki so v praksi postali skoraj standardni.
Precej bolj nazorno pa je razlog za tako odločitev prikazan v naslednjem primeru:
Recimo, da imate na razpolago dva zvočnika (komponenti) istega proizvajalca v obeh različicah (4 W in 8 W) s povsem enakimi podatki (kar je zelo pogost primer) in bi ju
želeli preizkusiti na klasičnem ojačevalniku (s konstantno napetostjo). Enačba za moč je:
P = U2/R
U- napetost
R- impedanca
Za 1 W moči pri nazivni impedanci 8 W je po zgornji enačbi potrebna napetost 2,83 V. Pri isti napetosti in impedanci 4 W pa dobimo 2 W moči. Iz prejšnjega poglavja vemo, da zvočni pritisk naraste za 3 dB pri podvajanju moči iz ojačevalnika, kar v tem primeru pomeni, da je 4-ohmski zvočnik za 3 dB bolj občutljiv od enakega 8-ohmskega. Ta ugotovitev pa ima še druge uporabne vrednosti:
Ko želimo v zvočnem sistemu uporabiti 8-ohmski visokotonski zvočnik, ki ima na primer za 3 dB večjo občutljivost od 8-ohmskega basovskega, ju zlahka uglasimo tako, da izberemo 4-ohmsko varianto slednjega.
Druga možnost povečanja občutljivosti sistema je tudi uporaba dveh enakih 8-ohmskih basovskih zvočnikov v paralelni vezavi. Vsak od njiju deluje kot 4-ohmski zvočnik, in je zato 3 dB bolj občutljiv, kar znese skupaj 6 dB!
Zanimivost pa predstavljajo posebni basovski zvočniki z dvojnim navitjem (dve ločeni tuljavi na istem tuljavniku). Z dvema paralelno vezanima enotama, ki imata paralelno vezani tudi obe tuljavi, 
dosežemo povečanje občutljivosti kar za 12 dB, in s tem povečanje nivoja zvočnega pritiska do neverjetnih 100 dB/ W/m pri sistemu z zvočnikoma zmernih dimenzij (20-25 cm)!
Četrta dilema
Kateri podatki sploh definirajo zvočnik?
Ponavadi je teh podatkov bore malo in so omejeni samo na neposredno namembnost naprave. Na samem zvočniku lahko preberemo le podatka o moči* in impedanci, na embalaži ali na tehničnih navodilih (pri boljših – dražjih zvočnikih) pa kvečjemu še nivo zvočnega pritiska – SPL – in krivulji frekvenčnega poteka ter impedance. To sicer zadošča za trgovske namene, ker so uporabniki v povprečju tehnično slabo podkovani, poklicnim uporabnikom in resnim ljubiteljem zvoka pa teh nekaj podatkov še zdaleč ne zadošča.
