Pri razsmernikih se običajno posvečamo predvsem komponentam, kot so močnostni polprevodniki in mikrokontrolerji za krmiljenje. Za realizacijo učinkovite naprave z dolgo življenjsko dobo pa je pomembna tudi skrbna izbira pasivnih komponent. Pomembno vlogo igrajo predvsem kondenzatorji v močnostnih tokokrogih, na primer v povezavah DC-DC, ki morajo obvladovati zelo visoke tokove (tok valovitosti), da zagotovijo stalno raven napetosti. S tem občutno vplivajo na življenjsko dobo in izkoristek izdelka, v tem primeru razsmernika.
Elektronske komponente se v vedno večji meri prilagajajo načinom uporabe in njihovi vlogi, da lahko dosežemo zahtevan izkoristek in življenjsko dobo. Zaradi tega je izbira komponent vedno pogosteje tudi trenutek, ko se pojavi vprašanje, katero tehnologijo izbrati. Enako velja za vmesne tokokroge v razsmernikih, kjer lahko izbiramo med elektrolitskimi in folijskimi kondenzatorji.
Takšna uporaba kondenzatorjev prinaša številne zahteve: morali bi imeti nizko efektivno zaporedno upornost in nizke efektivne zaporedne induktivnosti, hkrati pa morajo vzdržati visoke in visokofrekvenčne tokove. Poleg tega od njih zahtevamo tudi visoko izolacijsko upornost, visoke kapacitivnosti in termično ter električno stabilnost. V nasprotnem primeru je posledica nizek izkoristek. Zaradi tega je potrebna še večja kapacitivnost, da lahko realiziramo potrebne tokove in želeno življenjsko dobo. V ta namen se največkrat uporabljajo elektrolitski kondenzatorji (ELKO), ker so na prvi pogled cenovno najugodnejši.
Za kondenzatorje ELKO je med drugim značilno, da se njihova kapacitivnost zmanjšuje z višanjem frekvence in da s tem narašča njihova tokovna zmogljivost. Odločilno merilo pri izbiri je potreben tok (tok valovitosti), pomembna pa je tudi življenjska doba. Ker se kondenzatorji ELKO zaradi staranja dolgo ne pokvarijo v celoti, pač pa se spremenijo njihove lastnosti, še posebej povečana vrednost ESR, izgubni faktor in impedanca ter zmanjšana kapacitivnost, se za konec njihove življenjske dobe največkrat šteje trenutek, ko dosežejo -20 % nazivne kapacitivnosti, pri čemer imajo novi kondenzatorji pogosto do 30 % rezerve kapacitivnosti. Zaradi tega so pogosto potrebne višje kapacitivnosti, kot bi bile potrebne zaradi glajenja. Ker nazivna napetost elektrolitskih kondenzatorjev znaša največ 500 V=, jih je treba vezati zaporedno, če potrebujemo višje napetosti.
Elektrolitski kondenzatorji niso vedno prva izbira
2011_SE183_12
