Večina od nas ima vsaj »pametni« mobilni telefon ali prenosni predvajalnik medijev z barvnim zaslonom, ki je občutljiv na dotik. Obe skupini, razvijalci elektronskih vezij in tisti, ki jim je elektronika hobi, bi takšno tehnologijo z velikim veseljem vgradilo v svoje projekte.
Večina od nas ima vsaj »pametni« mobilni telefon ali prenosni predvajalnik medijev z barvnim zaslonom, ki je občutljiv na dotik. Obe skupini, razvijalci elektronskih vezij in tisti, ki jim je elektronika hobi, bi takšno tehnologijo z velikim veseljem vgradilo v svoje projekte. Ogromen trg za uporabo te vrste zaslonov pri mobilnih telefonih in multimedijskih napravah je povzročil znatno znižanje njihovih cen in celo hobi elektroniki, ki jih kupujejo v majhnih količinah in si lahko privoščijo njihovo uporabo v svojih izdelkih.
V osnovi bi lahko to dosegli na dva načina, katerega boste izbrali, pa je običajno odvisno od tega, koliko cenite svoj čas in koliko enakih primerkov izdelka nameravate izdelati. V tem članku bomo spoznali dva glavna načina, kako lahko to izvedemo. Malce kasneje bom v članku predstavil nekaj Bascom-AVR rutin, ki sem jih uporabljal z eno od teh dveh možnosti – z inteligentnimi serijskimi moduli s TFT zasloni občutljivimi na dotik, ki jih proizvaja podjetje 4D Systems.
Paralelno krmiljenje »neintiligentnega« zaslona
To je v bistvu tisto, kar boste našli, če boste razstavili svoj pametni telefon ali multimedijski predvajalnik, kot je na primer iPod Touch player podjetja Apple. Modul zaslona ima vgrajeno krmilno vezje, ki skrbi za prikaz na LCD zaslonu in največkrat še drugi čip, na katerega je priključen zaslon občutljiv na dotik. Vse povezave do teh krmilnikov (in tudi tistih, ki so potrebni za LED osvetlitev) so narejene prek gibljivega mylar traku, ki ima za povezavo na svojem koncu vedno eno od izvedb konektorjev z visoko gostoto priključkov. Ker je vmesnik za krmiljenje LCD običajno 16-bitni (le izjemoma 8-bitni), potrebujemo za povezavo s takšnim zaslonom okrog 24 V/I linij, plus napajanje. Torej, pri hobi elektronikih ali občasnih uporabnikih takšnih zaslonov se takoj pojavi nekaj težav. Najprej je potrebno izdelati tiskano vezje na katerega bo mogoče brez velikih težav prispajkati ustrezen konektor z visoko gostoto priključkov v katerega bomo priključili konektor, ki se nahaja na koncu mylar traku. Potem morate določiti vsaj 24 I/O priključkov na vašem izbranem mikrokontrolerju samo za upravljanje LCD zaslona. Za funkcijo dotika boste morali poleg tega žrtvovati bodisi dvoja ADC vrata zraven pa še vsaj dva I/O priključka, oziroma I2C (ali SPI) vodilo pri bolj naprednih zaslonih za priključitev posebnega krmilnika za zaznavanje dotika. S tako velikim številom potrebnih priključkov vam bo ob uporabi AVR mikrokontrolerja v DIP ohišju običajno ostalo zelo malo prostih priključkov (ali pa sploh ne!) za vse ostale zunanje naprave, ki bi jih želeli priključiti nanj. Seveda lahko uporabite tudi katero od različic AVR mikrokontrolerjev v ohišjih s 64 ali 100 priključki ali celo kakšnega iz družine XMEGA, vendar pa boste morali v tem primeru na tiskano vezje nanesti spajkalno pasto, nanjo natančno položiti SMD komponente in jih zaspajkati v posebni pečici s postopkom pretaljevanja.
Če ob vsem tem še vedno niste obupali, je vaša naslednja naloga ta, da natančno preučite rutino gonilnika, ki bo potrebna za krmiljenje tako kompleksnega zaslona. Pred kakšnimi desetimi leti, ko Bascom-AVR še ni imel nobenih rutin za krmiljenje grafičnega LCD zaslona, sem napisal svoje lastne rutine z AVR zbirnikom za upravljanje s takrat najbolj priljubljenim čipom – GLCD krmilnikom Toshiba T6963. Vendar so bile tiste rutine (prav tako kot te, ki so zdaj na voljo v Bascom knjižnici za grafični LCD), veliko preprostejše in ne zmorejo zadovoljivo izvajati tako kompleksnih nalog, ki jih zahteva krmiljenje teh novih barvnih grafičnih LCD zaslonov, občutljivih na dotik.
Uporaba LCD zaslona občutljivega na dotik z Bascom-AVR
2012_SE202_30
