Priznam, da sem imel mešane občutke, ko sem v Delovi prilogi »Kult« (13. 11. 2009) zagledal sliko osciloskopa MA 4006 (in ne MA 4004, kot pomotoma piše pod sliko), ki je oblikovalska stvaritev Davorina Savnika. Ta osciloskop sem namreč razvil jaz, ko sem pred skoraj petdesetimi leti delal pri Iskri (tu me je preblisnilo, da sem najbrž že tudi sam muzejski primerek).
Ali kako sem v petdesetih letih »razvijal« osciloskop
Pred njim sem razvil nekaj bolj zmogljivih osciloskopov, enake oblike in velikosti (še prej pa tudi nekaj večjih). Potem pa so ugotovili, da trg potrebuje še cenejši instrument, ki naj bi bil namenjen samo za šole. S tem da sem prej omenjene osciloskope oskubil vsega nebistvenega, je nastal MA 4006, ki je tako preprost, da še bolj preprostega tako rekoč ni mogoče narediti. Pri razmišljanju o takratnih časih so začeli izstopati spomini; nekateri so lepi, še več pa je tistih, manj lepih …
V petdesetih letih…
Z oblikovalcem Savnikom sva takrat ves čas uspešno sodelovala. On je predlagal in natančno narisal tudi serijo različno velikih gumbov za instrumente, vendar so le za nekatere od njih naredili orodja in jih izdelovali. Tudi aluminijski okvir, ki obroblja sprednjo ploščo osciloskopa, so izdelovali le v eni velikosti. Za večje instrumente so vzeli po dva okvirja, ki so jima odžagali eno stranico in oba U-ja potem zvarili skupaj. Res pa je, da so naleteli Iskrini oblikovalci na več posluha, če je šlo za aparate, ki so jih izdelovali v večjih serijah, npr. televizorje, gramofone, ure, sesalnike za prah in podobne naprave. Pri merilnih instrumentih pa so serije majhne, zato so lepe zamisli za enotno oblikovanje dostikrat obvisele v zraku, kar je včasih pomenilo precejšnje težave.
Kako se ne sme organizirati razvoja 2010_SE171_22 Avtor: Dr. Peter Starič