S kolegom Jernejem Böhmom sva obiska dr. Stariča ob njegovem 90. rojstnem dnevu. Obisk sva združila s čestitko ob uglednem jubileju, pa tudi s prijetnim pogovorom, v katerem je dr. Starič pokazal iskrivost in pronicljivost. Izjemno zanimiv pogovor, ki se je zavlekel v večerne ure, sva s kolegom Jernejem morala zaradi obveznosti predčasno končati, bi pa lahko takole klepetali in poslušali dr. Stariča še kar nekaj časa, saj je prava zakladnica dogodkov do tričetrt stoletja nazaj.
Svojo pot elektronika (takrat še radioamaterja) je pričel s 15. leti leta 1939, ko so bile vakuumske elektronke vrhunec tehnike. Vendar je njegov prvi radijski sprejemnik, ki ga je zgradil, temeljil na polprevodniku. Naredil je namreč kristalni detektor po knjižici inž. Zmagoslava Pipana, »Kako smo delali radio«, iz leta 1929, ko ravno so dogradili ljubljansko radijsko postajo v Domžalah. Sprva je imela le 2,5 kW moči, od leta 1931 pa 5 kW. Kasneje je sestavil tudi sprejemnik z eno elektronko, ki je prav tako opisan v tej knjižici. Potem je prišla vojna in okupacija in dr. Starič je – podobno kot drugi radioamaterji – izdeloval kratkovalovne sprejemnike in adapterje. Imel je srečo, da ga Italijani in Nemci, ki so prišli za njimi, niso izsledili, kajti kazni za takšno dejavnost so bile zelo hude.
Po vojni se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Ker se je moral preživljati sam, se je zaposlil, kot študent-asistent na oddelku za fiziko na Medicinski fakulteti, kjer je izdeloval elektronske merilne instrumente. Tam je razvil tudi svoj prvi osciloskop in te vrste instrumenti so izpolnjevali potem še velik del njegove strokovne dejavnosti. Ker je bilo plačilo za njegovo delo preskromno, se je marca 1956 redno in z malce skrajšanim delovnim časom zaposlil na takratnem »Inštitutu za elektrozveze« v ljubljanski Rižarni. Delal je po 6 ur na dan (tudi ob sobotah), tako da mu je ostalo po 2 uri za študij. Do nastopa zime mu je uspelo narediti le tri izpite.
Na zimo 1956/57 pa so preselili razvojni oddelek za elektronske merilne instrumente v Horjul in ga podredili Iskri. Tam je bilo treba začeti ob 6.00 zjutraj in delati do 14.00 popoldne. Iskrin avtobus ga je pobral že ob 5.20 v Šiški in ga pripeljal nazaj ob 14.40. Čeprav je imel sobote proste za študij, se v takih razmerah ni dalo študirati. Po treh letih dela, pretežno na razvoju osciloskopov, je tam dobil enoletni študijski dopust, da je naredil še 9 manjkajočih izpitov in se prebil do diplome, ki jo je naredil spet v redni službi. Za diplomsko delo je moral razviti t. i. »šolski osciloskop«, z oscilografsko elektronko premera 18 cm. Tehnično to ni bila težka naloga. Edini izziv je bil uskladiti ceno elektronike v instrumentu z drago oscilografsko elektronko, da bi vse skupaj tvorilo harmonično celoto, in da osciloskop ne bi bil predrag, saj je bil namenjen za šole. Na zagovoru diplome, kjer je predstavil šavje žic z elektronkami, in drugimi sestavnimi deli, med katerimi je kraljevala draga oscilografska elektronka, je vse v redu delovalo; zato je dobil »desetko«. Mimogrede – takrat so med šestimi diplomanti bili kar štirje, ki so dobili oceno deset, in profesorji so bili zelo zadovoljni. Pozneje je Iskra izdelovala in uspešno prodajala ta instrument še 12 let. 94 kosov z nemškimi napisi na čelni plošči, je kupilo münchensko podjetje RIM.
Med enoletnim študijskim dopustom so vse Iskrine razvojne oddelke preselili v nekdanjo tobačno tovarno v Ljubljani, ker so želeli imeti ves razvoj na enem mestu. Zamisel je bila dobra, vendar so pri tem zadušili kakršno koli učinkovito razvojno delo z najmanj trikrat preveliko in nepotrebno administracijo. Tako je bilo treba za vsako materialno postavko (za vsako vrsto vijakov, matic, uporov, kondenzatorjev, elektronk itn.) prinesti v skladišče po 6 kopij dokumentov. To pa še ni bilo zagotovilo, da bi razvijalec tam dobil vse zahtevane dele, celo tistih ne, ki jih je Iskra sama izdelovala. AX elektronika d.o.o.
Obiskali smo dr. Stariča
2014_SE224_24
