V treh delih člankov Pametna hiša bomo poskusili implementirati nekaj pameti v hišo.V prvem delu smo že poiskali primeren spletni vmesnik za upravljanje z napravami – ledicami. Če mislite, da bomo v drugem delu prav tako uporabljali ledice, in se vam zdi prižiganje in ugašanje ledic brez zveze, boste tokrat presenečeni nad senzorji. Za konec smo dodali še programsko vtičnico za našo spletno stran.
Če ste božično novoletne praznike preživeli doma pred televizijskim sprejemnikom, ste morda gledali film »Sam doma«. Ko smo mi prvič gledali drugi del tega legendarnega filma, smo pričakovali, da bo družina med odhodom na počitnice zopet pozabila mladega fanta doma. Na vso srečo je naposled le prišlo do zapleta na letališču, sicer ne bi ostal spet sam. Na Božič. Samega v velikem mestu so preganjali radovedni hotelirji in že znani tatovi s slabo izkušnjo iz prvega dela filma. Kako je opravil s hotelirji je bilo zelo duhovito. Zrelo se je postavil ob rob tatovom, saj so želeli na božič oropati veleblagovnico igrač! A če bi izkoristil znanje o avtomatizaciji hiše, bi tatovom nagajal drugače. Bil bi v najdražji hotelski sobi, in s tapkanjem tipk na ekranu telefona oživel igrače v veleblagovnici, ki bi prestrašile še hišne duhove, če le kreditna kartica za plačilo sobe v prestižnem hotelu ne bi bila neveljavna…
Pametna hiša – senzorji
Pametna hiša je hiša, v kateri najdemo vsaj kakšno napravo s senzorji…
Avtomatizacija hiše (ang. home automation) [1] predstavlja avtomatizacijo aktivnosti znotraj hiše. Z uporabo računalnikov lahko nadziramo razsvetljavo, ogrevanje, hišne aparate ali dele hiše (okna ali vrata). Težko si predstavljamo nadzor in upravljanje hiše brez uporabe senzorike. Že za samodejno prižiganje luči rabimo najmanj senzor premika. Še bolj koristna se nam zdi regulacija ogrevanja prostorov, za kar bi rabili najmanj senzor temperature in vlage. In če senzor glasnosti zazna ropot, ko ste zdoma, bi želeli biti o tem obveščeni? Ljubitelji senzorike boste uporabili vse, tako analogne kot digitalne senzorje (Slika 2).
S prihodom interneta stvari (ang. Internet of Things, IoT) bi najraje vse senzorje opremili z WiFi modulom in jih tako priključili v internet vsega. Dobili bi pravo fuzijo senzorskih podatkov, ki bi jih na nižjem nivoju procesiranja zbirali in združevali, na višjem nivoju pa razvrščali, opazovali vedenjske vzorce sistema, napovedovali njegovo obnašanje in povezovali stanja z dogodki. Kot v prvem, tako tudi v tem drugem članku hišnika zanima, ali so zaprta vsa okna. Kaj pa če so zaprta in hkrati razbita? Z integracijo informacijske tehnologije v hišo, lahko njeni sistemi, naprave in senzorji med sabo tudi komunicirajo.
… in je za njih že napisano navodilo za priključitev, primer kode in knjižnice.
Enostavni spletni vmesnik v2
V prejšnjem članku smo iskali preprost in intuitiven spletni vmesnik za našo Raspberry Pi 2 model B [2]. Uporabili smo verzijo z lahkotnejšim spletnim strežnikom Flask [3]. Na Sliki 3 se spomnimo, kako nam je uspelo.
V tem članku smo obdržali Raspberry Pi za naš spletni vmesnik, pa čeprav bi se lahko znašli kako drugače. Raspberry Pi bo (p)ostal naš strežnik za resne naprave in mesto procesiranja podatkov s senzorjev. Senzorji običajno zahtevajo, da so postavljeni na določeno mesto v prostoru, zato smo jih z WiFi modulom ESP8266 12E ločili od Raspberry Pi.
Pametna hiša (2)
2016_SE237_26
