Zadnje čase se je v našem okolju popularen izraz pametna hiša, kjer naj bi glavno vlogo odigrale pametne inštalacije. Kot smo v glavnem potrošniki že vajeni, izraze povezane s takšno ali drugačno pametjo lepijo proizvajalci in trgovci na vse mogoče, da bi nas prepričali v to, kako je naše življenje brez smisla, če ni uravnavano s tako elektronsko pametjo. Ko se nas seveda počasi prime nujnost nakupa tovrstnih pametih igračk, največkrat ugotovimo, da je predvsem zdrava pamet tista, ki nas drži pokonci.
Podobno se dogaja tudi na področju pametnih inštalacij. Velikokrat sem se npr. spraševal, kakšna je prednost pametnega krmilja razsvetljave v primerjavi s klasičnim. Konec koncev, pritisneš stikalo in luč se prižge – no eno razliko občutiš takoj: pri pametni inštalaciji slišiš klik releja . Tehnični navdušenci seveda takoj protestirajo: pametna razsvetljava nudi ugodnosti, kot so (skorajda) poljubno povezovanje stikal s skupinami luči, avtomatizirano časovno krmilje vklopa/izklopa luči, preganjanje vlomilcev, ipd. Skrajnost tovrstnega stremenja k pameti hiš lahko vidimo v uspehih hekerjev, ki igrajo tetris z lučmi na stolpnici s pravilno razporeditvijo oken v eni od svetovnih prestolnic. Kakorkoli že, za mene je edina uporabna vrednost ta, da ko odideš iz hiše, lahko ugasneš vse luči naenkrat. Pa tudi to se da rešiti precej enostavno na klasičen način – s posegom v elektro omarico. Podobnih zgodbic najdemo še mnogo in če povzamem, ima zame pametna inštalacija smisel le, če lahko z njo prihraniš denar ali povečaš energetsko učinkovitost in z njo narediš nekaj za okolje, v katerem se trudimo živeti vsi.
Neke vrste pamet, ki je že dolgo prisotna v hišah, je regulacija ogrevanja. In ker je že tako dolgo na trgu, je že izgubila pridih pameti, čeprav je ena od ključnih krmilnih gradnikov že hiš naših staršev. Osrednja pamet krmilja je v grobem naslednja: temperatura dvižnega voda iz glavnega ogrevalnega vira za ogrevanje radiatorjev se regulira na podlagi razlike med notranjo in zunanjo temperaturo ter konstante, ki zaobjame termične izgube hiše. Samo regulacijo temperature po prostorih pa urejajo v najpreprostejšem primeru termostatski ventili na radiatorjih. Se pa ravno pri ogrevanju hiš zadnje čase pojavlja potreba po nadgradnji. Pri dobro izoliranih hišah v nizkoenergijskem in pasivnem standardu, ki imajo vgrajeno tudi vračanje toplote iz odpadnega zraka preko prezračevalnega sistema, začnejo predstavljati sončni dobitki precejšen delež dovedene energije. In če so ti dobitki že vračunani v PHPP izračun, ki definira energijski razred hiše, se jih splača izkoriščati tudi v praksi.
Sam sem bil v toku gradnje zidane hiše v pasivnem standardu (www.facebook.com/klasicnapasivna) večkrat v dilemi, koliko pameti taka hiša potrebuje. Intuicija mi je narekovala, da bolj kot je hiša napredna v energetskem smislu, naprednejša krmilja potrebuje. Po enem letu življenja v taki hiši sem ugotovil, da je ravno obratno. Ogrevanje hiše z visoko toplotno akumulacijo in toplotno upornostjo zidov (beri: velik fazni zamik) je relativno enostavna stvar. Tudi če ogrevalni sistem nekaj ur sredi zime sploh ne dela, je vpliv na udobje minimalen. Pravzaprav bi lahko sistem ogrevanja poenostavili na nivo kurjenja kamina na drva po potrebi oz. ko se nam zljubi. Če pa želimo maksimalno izkoristiti dane vire energije, pa je nadgradnja glede na ustaljeni krmilni sistem ogrevanja hiš naših staršev dokaj enostavna. Sistem je potrebno nadgraditi, da poleg zunanje temperature upoštevamo še trenutno osončenje, na spremembo katerega se lahko hitro odzovemo in vplivamo na glavni ogrevalni vir veliko prej, kot pa se na spremembo zunanje temperature.
Samogradnja krmiljenja okenskih žaluzij
